Te dni je s pripojitvijo Iskre MIS (Merila in instrumenti) v Kranju, v zlatih časih slovenskega gospodarskega giganta Iskre, imenovane Iskra Stikala, družbi Iskra Sistemi v Ljubljani iz gorenjske prestolnice odšlo še zadnje Iskrino podjetje. Formalnopravno je sedež nekdanje tovarne, ki je nastala v Savski Loki v Kranju, zdaj v Ljubljani, njen prvi mož pa je Peter Kukovica, mož z izjemno visokim mnenjem o svojih sposobnostih, tudi novi predsednik nadzornega sveta NKBM in prav tako predsednik Atletske zveze Slovenije, nekoč v službi pri železnem Hermanu Rigelniku v Avtocommerceu.
Začetki podjetja takoj po drugi svetovni vojni
Začetki Iskre segajo v leto 1945, ko je z osvoboditvijo v državne roke prešlo nekdanje tekstilno podjetje, pred vojno poimenovano Jugočeška, med vojno pa LGW, in se preimenovalo v Strojne tovarne, te pa leta 1946 v Iskro. Ko je bilo ustanovljeno, je podjetje štelo 850 zaposlenih, prvi pomembni Iskrin direktor pa je bil nekdanji oznovec Silvo Hrast. Skozi čas je zrasla tako imenovana velika Iskra s 35.000 zaposlenimi, takrat jo je že vodil še en mož, ki je izhajal iz obveščevalnih struktur, Anton Stipanič. V obdobju njunega vodstva in še pozneje je v Iskri deloval vizionar, oče Iskrine zunanje trgovine, že dolgo pokojni inženir elektrotehnike Ljuban Artič, ki je prvi zaznal prihajajoče družbene spremembe, razpad političnega sistema in države, kar se je dejansko zgodilo po letu 1985. Takrat sta na čelo Iskre prvič prišla moža, ki nista bila iz obveščevalnih krogov: iskraš po srcu in duši, inteligentni inženir matematične fizike Boris Lasič in Janez Vipotnik - Nano, mlad, nadarjen in prodoren ekonomist, sin nekdanjega političnega veljaka Janeza, zdaj že vrsto let poslovnež v Londonu. Mentor in idejni oče obeh je bil prav Artič. Med njima je bil za krajše obdobje predsednik sozda Iskra, nekakšne socialistične različice koncerna, Franc Šifkovič, pred tem direktor kliničnega centra, ki pa se na zanj prezahtevni funkciji ni preveč izkazal. Bil je pač zgolj politični aparatčik, kar njegov predhodnik Lasič ni maral biti; to je tega odneslo.
Okoli devetdesetih je bil v Iskri tudi Igor Triller, pozneje razvpiti stečajni upravitelj Elana, človek, ki je rad hodil po robovih prepadov, v katere je včasih tudi padel, a vendarle ostal živ. Nekega dne je v Iskro pripeljal takrat še popolnoma zelenega Tomaža Lovšeta, ki naj bi bil eden od rešiteljev potapljajočega se giganta. Lovšetova edina referenca je bila, da je študiral v Ameriki in organiziral takšne in drugačne obiske Janeza Drnovška čez lužo. Stari poslovni mački so hitro spoznali, da je blefer, kar se je pozneje – kot vemo – izkazalo še večkrat, v Iskri pa ni dobil priložnosti.
Vipotnika je zamenjal Dušan Šešok, ki je podjetje (dokončno) pokopal, čeprav je treba reči, da je bilo v najlepših letih in prav tako na koncu svojega življenja pastorek tako nekdanje socialistične države kot po njenem propadu tudi demokratične in samostojne Slovenije. Boris Lasič, danes vitalen upokojenec, mi je že davno pripovedoval, da je bilo Iskre strah vseh: komunistov s Popitom na čelu in poznejših demokratov, ki so nad njo poslali gospodarskemu stanju nedoraslega Izidorja Rejca. Toda slovenska politika se Iskre ni samo bala, tudi na živce ji je šla, tam je bilo preveč pametnih in sposobnih, torej politiki potencialno nevarnih ljudi. Kot bi jo ta želela čim prej pokopati, za to so se vsi trudili.
Ali vas to na kaj spominja?
Na začetku devetdesetih se je Iskra namreč razcepila na več samostojnih podjetij, med katerimi nekatera uspešno delujejo še danes, pri privatizaciji pa si je lep kos njene pogače poleg Jožeta Godca odrezal prav Šešok. Danes je njuno podjetje Maos večinski lastnik današnje Iskre, d. d., Šešok pa predsednik njene uprave.
V primeru Dušana Šeška in njegovih sinov Klemna in Matije velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Podjetniška ideja Klemna Šeška je, če jo skrčimo na stavek ali dva: kupiti nezazidljiv travnik za pol milijona evrov, doseči zazidljivost ter tako potrideseteriti vrednost naložbe. Če skleneš kakšen posel še z županovimi sinovi, Damjanom ali Juretom Jankovićem, gre vse skupaj toliko lažje.
Prav zdaj je v arhitekturnem muzeju v Ljubljani razstava, ki pripoveduje zgodbo o socialističnem podjetju, ki je v drugi polovici 20. stoletja uspešno nastopalo na svetovnem trgu in s svojimi izdelki konkuriralo velikim mednarodnim podjetjem, kot so Braun, Olivetti, IBM, Philips ...
Iskra (lahko tudi zvezda) je bila problem že leta 1946
Idejni oče imena Iskra in zasnove logotipa je pokojni prof. dr. Mirjan Gruden, pionir slovenske elektrotehnike, ki je leta 1946 svoj predlog utemeljil takole: »Tovarna se bo razvijala in rasla; iz iskre nastane plamen, naj se tudi naša iskra razplamti. Kot elektrotehniki imamo v svoji stroki z iskro opraviti ves čas.« Predlagal je ime Iskra in osnutek znaka v obliki šesterokrake iskrice. Ta naj bi simbolizirala začetek nekega procesa. Po tej predlogi je prav tako že pokojni Milan Erbežnik oblikoval znak. Ustavilo se je na ministrstvu za industrijo in rudarstvo, saj je bil takratni minister Franc Leskovšek Luka prepričan, da mora podjetje nositi ime enega od revolucionarjev. Zaplet je rešil referent Maks Vertačnik, ki je urejal registracijo podjetja; izrezal je šesti krak zvezdice, ki je tudi motil ministra Luko, tako je iskrica postala peterokraka. Po ponovni predložitvi sta bila ime in znak sprejeta. Kmalu se je izkazalo, da podjetje potrebuje več kot le znak in ime. Počasi se je začela graditi celostna grafična podoba Iskre. Ta se je sistematično začela razvijati leta 1983 pod taktirko grafičnega oblikovalca Petra Skalarja.
V oblikovalski ekipi Iskre so bili tudi taki kanoni, kot so oblikovni oče skoraj vseh slovenskih dokumentov in denarja, pokojni Miljenko Licul, Ranko Novak in še pred njima kakopak Davorin Savnik, dizajner Iskrinega najznamenitejšega telefona. Koliko je dajala na oblikovanje in dizajn svojih izdelkov, najbolj potrjuje dejstvo, da je bil Savnik v določenem obdobju celo svetovalec generalnega direktorja. Neštetokrat je bil nagrajen z najvišjimi svetovnimi priznanji, njegova največja dosežka pa sta bržkone prvi jugoslovanski gramofon manuela 1966 in kultni telefon Iskra eta 80 iz leta 1979. Telefonski aparat je postal nepogrešljivi gost po slovenskih domovih in uradih, velik uspeh je dosegel tudi v tujini. V Kranju so izdelali več kot pet milijonov aparatov eta! Danes 82-letni Savnik se spominja, da so njegov dizajn zaradi slabe patentne zaščite ponaredili v mnogih državah, ponosen pa je na številne nagrade, telefon eta se je znašel celo v zbirki legendarnega muzeja MoMA v New Yorku.
