Iskani Zavašnik
 trguje v Umagu

UMAG – Precej razburjenja je v javnosti povzročil nedavni odgovor z ljubljanskega okrožnega sodišča, ki smo ga objavili v Slovenskih novicah, namreč da maja prihodnje leto zastara izvršitev kazenske sankcije proti Robertu Tomažu Zavašniku; čez dobro leto se bo torej lahko svoboden vrnil v Slovenijo in mu nikoli ne bo treba odslužiti petletne zaporne kazni.

Umaški podjetnik

Toda Zavašnik že ves čas, odkar je na begu in nedosegljiv slovenski roki pravice, v Umagu nemoteno posluje prek svojega podjetja Zavašnik, d. o. o., registriranega za opravljanje trgovinske in turistične dejavnosti. Družbo je ustanovil oktobra 2003 in je njen edini uradni zastopnik. Sedež podjetja je v tamkajšnjem luksuznem kompleksu Stella Maris na naslovu Monterol, Stella Maris 18/d. Gre za apartmajsko naselje z vilami, katerega investitorica je bila hrvaška družba Adriatica Developments in ki je najbolj razvpito po tem, da so največ nepremičnin v njem pokupili petični Rusi.

V zahodnem delu tega kompleksa je nad tretjo etažo montažni bazen s ploščadjo za sončenje, ki je na voljo lastnikom apartmajev, cene teh se gibljejo od zasoljenih 2850 evrov navzgor za kvadratni meter. Zavašnikova hrvaška družba ima torej sedež prav v tem kompleksu, da pa zaradi direktorjevega že skoraj štiriletnega bega ne miruje in v resnici normalno posluje, dokazujejo podatki, da Zavašnik, d. o. o., izpolnjuje vse zakonske zahteve za poslovanje.

Marca lani je po pravilih predal redno letno poročilo, pod katero se je po dokumentaciji sodeč podpisal ustanovitelj podjetja in njegov direktor, torej najbolj iskani slovenski begunec. Dolgotrajno premoženje podjetja je ocenjeno na 598.143 kun (78.637 evrov), dolgoročne obveznosti, sodeč po finančnem poročilu za leto 2011, pa 766.400 kun ali 100.758 evrov. Z naslova lastnine Zavašnikovega podjetja je vpisano zemljišče oziroma stanovanje v tem kompleksu, obveznost, ki je torej nekaj več kot sto tisočakov evrov, pa je zabeležena kot dolg tega podjetja svojemu posojilodajalcu. Če verjamete ali ne, toda podjetju ni posodil nihče drug kot Robert Tomaž Zavašnik.

Zavašnik, d. o. o., je imel leta 2011 nekaj več kot 3418 evrov prihodkov, leta 2012 pa 2892 evrov, torej gre za delujoče podjetje. Ob žigu podjetja v letnem poročilu je torej tudi podpis edinega zakonitega zastopnika podjetja, Zavašnikovega.

Ker je hrvaška policija pri iskanju Zavašnika bojda odlično sodelovala s slovensko, kot jo hvalijo v Ljubljani, je torej še kako upravičeno vprašanje, kako so lahko umaški možje postave spregledali tako pomembne podatke, kot je njegovo aktivno podjetje v njihovem kraju.

Je torej še vedno v Umagu, kjer so ga nedolgo zatem, ko je pobegnil iz Slovenije, videli na koncertu slovenske glasbene skupine Mambo Kings, ali pa se vanj vsaj občasno vrača, vsaj takrat, ko mora urediti, da lahko njegovo podjetje nemoteno posluje? Ker pa je, kot že zapisano, v Monterolu ogromno Rusov, ni dvakrat reči, da je navezal dovolj poznanstev, da lahko del svojega časa preživi tudi v Rusiji, kjer je zagotovo bolj varen pred slovensko roko pravice, kot bi bil na Hrvaškem ali denimo v Nemčiji.

Ga bodo spet iskali?

Slovenski policisti sicer bentijo, da bi ga že zdavnaj lahko imeli, če naša zakonodaja za njih ne bi bila tako omejevalna. Vodja sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Dušan Kerin nam je denimo povedal, da bi ga zagotovo izbrskali, toda zdaj veljavni zakon o kazenskem postopku »policiji ne omogoča, da bi se tudi zoper sorodnike pobeglih uporabljali določeni prikriti preiskovalni ukrepi policije. Iz izkušenj vemo, da iskane osebe zaradi pravosodnih postopkov komunicirajo z domačimi, in če bi imeli možnost pri sorodnikih izvajati prikrite metode, bi marsikoga laže izsledili. Tudi Zavašnika bi.«

Tako pa se bojda nikomur niti ne sanja, kje je že vse od junija 2009, ko je prejel poziv, naj se pravnomočno obsojen zaradi smrti treh mladih deklet pred njegovo diskoteko Lipa v Spodnjih Pirničah preseli na Dob.

Prek Interpola so ga nazadnje iskali v Franciji, še prej v Nemčiji in tudi na Hrvaškem, kjer so preverjali tudi našo informacijo iz novembra 2009, da imajo Zavašnikovi počitniško stanovanje pri Umagu in da ubežnika srečujejo prav tam. »Preverili smo, a ga ni,« nam je tedaj povedal naš policijski vir in dodal, da »odkar imajo hrvaški kolegi enoto za ciljno iskanje pogrešanih in iskanih oseb, ne skrivajo, da bi bilo prav medijsko zelo odzivno prijetje Slovenca za njih velika promocija«. In še danes pohvali južne sosede, kako zavzeto da so se lotili primera Zavašnik: »Kot bi iskali svojega.«

Če je Zavašnikov podpis na enem od uradnih dokumentov pristen, je bil v Umagu in torej popolnoma blizu Slovenije (vsaj) konec marca 2012. Pred skoraj natanko enim letom torej, ko smo ga Slovenci že skoraj tri leta neuspešno iskali s pomočjo rdeče Interpolove tiralice. Je tam še danes?

Zavašnik poleg Toneta Ropa

Zavašnikovi sosedje v Monterolu niso samo Rusi, peščica Italijanov in Hrvatov, nekaj je tudi Slovencev. Lastnica ene vile je Marija Ahčin iz Litije, poslovni prostor je vknjižil Igor Kastelic iz Litije, poslovni prostor pa kupila tudi Maja Lapajne z Bleda, pa družine Pintar iz Železnikov, Marguč iz Slovenskih Konjic, Žerjav iz Maribora, Škufca iz Novega mesta, Kukovičič iz Šentjurja ... V oči najbolj bode vila v lastništvu družine Rop, ki sicer živi na Poti na Črno v Vodicah. Njeni lastniki so Eva, Jan in Daša Rop. Po imenih sodeč gre za otroke nekdanjega predsednika slovenske vlade Toneta Ropa, ki ima ali je imel dovolj pod palcem, da si je lahko privoščil ne prav poceni počitniško hišico v eminentnem hrvaškem turističnem naselju. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali kot lastniki vile dovolijo očetu, da v njej počitnikuje s svojo partnerico, poslanko Melito Župevc, ki jim je oktobra podarila polsestrico Pio.