Iskal skromno posojilo pa zabredel v hud dolg

LJUBLJANA – Ljubljančan, 24-letni Aleš Adamič, zagotovo ne živi pod srečno zvezdo. Že za očeta ne ve, mamo Mojco pa je huda bolezen spravila v grob, ko mu je bilo 15 let.

Za Aleša in njegovo mlajšo sestro po najboljših močeh skrbi babica v Tomačevem. Majhno, skromno, a lastno sobico ima v babičini, eni izmed tistih tomačevskih nikoli dograjenih hiš, kjer za dokončanje ni bilo denarja, povrhu še postavljenih brez zahtevanih dovoljenj, za katera tudi nikoli ni bilo cekinov – zato jim prav te dni, ko je mrzlo, zastraševalno izklapljajo električni tok. Aleš ima ob sobici še za hodniček velik prostor, kjer bi si uredil lastno kopalnico in stranišče – če bi le imel kaj cvenka.

Zaprosil za osebni stečaj in zamočil

Iz Tomačevega Aleš ni hodil v najbližjo osnovno šolo, ampak se je – niti sam ne ve, zakaj – z avtobusom vozil v Savsko naselje. Morda samo zato, ker ga je nekdo prijavil tja. Mamina smrt ob koncu osemletke mu je zamajala še tisto malo trdne opore, kar je je imel. Potem so fanta začele obletavati bolezenske težave, tako da ni dokončal nobene srednje šole, čeprav jih je v zaporednih letih obiskoval več. Zdaj ima status izrednega dijaka srednje trgovske šole. Vztrajno išče tudi delo, piše prošnje in hodi na pogovore – a z le končano osemletko vselej izvisi.

Kako sploh preživi? Po mami prejema 130 evrov pokojnine na mesec, k njej še 54 evrov denarne socialne pomoči: »Dobil sem še izredno socialno pomoč 200 evrov za nakup drv pa 120 evrov za nakup obleke in obutve. Že dve leti mi s paketi hrane pomagata Anina zvezdica in Rdeči križ. Pri plačilu šolnine mi je letos pomagal Karitas.«

Za svoja mlada leta ima že hudo načete zobe: »Ne vem, zakaj so tako krhki, da se preprosto prelamljajo.«

Pred tremi leti je Aleš zaprosil za osebni stečaj, potem ko je zapadel v dolgove: »Leta 2009 sem pri podjetju, ki posoja denar, vzel 1500 evrov. Vrniti bi moral 2300 evrov. Poravnal sem le prvi obrok, naprej nisem zmogel. Tega dolga se je medtem skupaj s stroški nabralo za 5000 evrov. Postopek osebnega stečaja je potekal do februarja letos, ko je bil prekinjen zaradi neizpolnjevanja stečajnih pogojev.«

Izpolnjeval jih pa ni, ker se je zapletel v novo pustolovščino, ki mu je na bančni račun prinesla nekaj – a za kakšno ceno! – denarja.

Nakupovalna trojica

Kako se je zapletel v prevarantsko mrežo, je Aleš sredi februarja izpovedal na policijski postaji v ljubljanskih Mostah. Na januarski oglas, da potrebuje 1500 evrov posojila, je Alešu telefonirala Brigita. Denar mu posodi, če ji v zameno iz trgovine dvigne neki material, je dejala: »Kmalu sva se dobila v trgovskem centru na Rudniku. Povedala je, da mi bo nakazala denar v višini minimalne plače 585 evrov, v zameno pa bom jaz zanjo vzel določene izdelke na kredit. Ona dobi izdelke, jaz pa odplačujem obroke za kredit, s tem da mi bo ona izplačala vrednost kupljenih artiklov v gotovini.« Obenem mu je predstavila svoja sodelavca Anjo in Dejana, oba sta govorila slovensko, da bosta zanjo urejala vse potrebne podrobnosti, je pojasnil Aleš in nadaljeval: »Z njima sem se dobil 7. februarja okoli 10.30 v BTC. Ana mi je izročila 585 evrov z izpolnjeno položnico ter dejala, naj si nakažem na bančni račun. Nakazilo je bilo videti kot izplačilo minimalne plače, ki jo izplača podjetje Gom-boc, d. o. o., s sedežem na Slovenski cesti 55c v Ljubljani.«

Aleš je tako storil in nekaj ur počakal na potrdilo, da je denar na njegovem računu: »Okoli 17. ure smo vsi trije odšli v trgovino Big Bang Mega, kjer sem na 36-mesečni kredit kupil več artiklov v skupni vrednosti 3034,96 evra. Prvi obrok v znesku 303,50 evra sem poravnal takoj. Dvignil sem vse izdelke in jih izročil Anji ter Dejanu, ki sta se do mene pripeljala z belim peugeotom 106.«

Ob enaki uri, 10.30, so se znova dobili čez dva dni: »Odšli smo v trgovino Harvey Norman, kjer sem kupil izdelka v vrednosti 1298,53 evra na 36 obrokov. Prvega, 120 evrov, sem poravnal takoj, izdelka (televizijo in tablični računalnik) pa izročil njima. Pripeljala sta se z daljšim vozilom, ki je imel tablice MB HE-831. Pozneje ob prijavi na policiji sem izvedel, da tablice pripadajo seat cordobi, a sem prepričan, da tisto vozilo ni bilo ta model.«

Trojica se je spet sestala čez dva dni točno opoldne pred trgovino Bauhaus v BTC: »Izročila sta mi 380 evrov, ki sem jih v poslovalnici Banke Koper, Slovenska 52, položil na svoj bančni račun. Znova smo se sestali v Bauhausu, kjer sem na 36 obrokov kupil material za ogrevanje, vreden 2470,30 evra. Poravnal sem prvi obrok, izdelke pa izročil Dejanu in Anji, ki sta tokrat prišla s kombijem s tablicami MB D7-555. Glede denarja, sta me spomnila, naj se vse dogovarjam z Brigito.«

Aleš je z Brigito nazadnje govoril 13. februarja, ko mu je povedala, da jo je doletela nesreča, in ko uredi vse v zvezi z njo, se bo znova oglasila: »Odtlej je številka izklopljena.«

Aleševa bilanca poslovanja z Brigito je zanj porazna: »Prejel sem 965 evrov, njenima zastopnikoma Dejanu in Anji pa izročil izdelke skupne vrednosti 6803,79 evra. Tako sem oškodovan za 5838,79 evra.«

Natega še ni konec

Trinajstega februarja je Aleša poklical Dejan: »Predlagal je, da se sestaneva v Mariboru, kjer bi sklenil aneks k naročniški pogodbi v poslovalnici T-2 in po subvencionirani ceni kupil tablični računalnik.«

Aleš se je z Dejanom pogovarjal že po Brigiti, zato mu je izrazil svoje skrbi, a ga je ta zavrnil: »Me ne zanima, kaj imaš ti z Brigito!« Naslednji dan, 14. februarja, je Aleš prispel v Maribor: »Dejan mi je izročil 200 evrov gotovine, to sem položil na svoj račun. Potem ko sem na pošti poravnal že 30 evrov zaostalih obveznosti, sva v poslovalnici T-2 na Streliški 150 sklenila aneks k naročniški pogodbi, tako sem pridobil tablični računalnik Samsung Galaxy Note po subvencionirani ceni 99 evrov. Ko sem ga izročil Dejanu in zahteval dogovorjeno vsoto, je Dejan dejal, da mora računalnik najprej prodati, šele potem me bo izplačal. Pospremil me je do vlaka in zahteval, da na bančnem avtomatu dvignem 50 evrov in mu jih vrnem, kar sem tudi storil. Denarja mi ni nikoli izplačal, tako da sem bil oškodovan za približno 500 evrov.«

Z razpletanjem tatinske zgodbe se zdaj ukvarjajo državne institucije – policija in sodstvo. Z njihovo pomočjo je oškodovani Aleš izvedel, da je Brigita v resnici 41-letna Simona T., menda neporočena mati petih mladoletnih otrok iz Radelj ob Dravi ali okolice. Dejan in Anja tudi nista pravi imeni, oba pa naj bi menda zapustila Slovenijo. Ker je splošno znano, kako počasi meljejo sodni mlini, je vprašanje, kdaj, če sploh, bo Aleš izplaval iz dolgov. Z njimi ga za vrat držijo upniki. Lahko le držimo pesti, da je Aleša opisana bridka šola izučila, da goljufom zlepa ne bo šel več na limanice.