NA KOŽO

Iščeta se dva milijona

Objavljeno 16. januar 2017 23.35 | Posodobljeno 16. januar 2017 23.36 | Piše: Rok Tamše
Ključne besede: komentar

Šport je zelo koristen za družbo in donosen posel, če pravilno vlagaš vanj.

Rok Tamše.

Je političnim oblastnikom v naši državi resnično mar za šport? Če sodimo po udeležbi najvplivnejših politikov na športnih prireditvah, bi lahko sklepali, da se slovenskemu športu cedita med in mleko. Samo eno veliko podpiranje, smehljanje, trepljanje, mahanje z zastavo in nastavljanje objektivom kamer in fotoaparatov. Da ne govorimo o plazu čestitk in pohval na družabnih omrežjih, ko naši športni asi premagujejo svetovno konkurenco na največjih tekmovanjih. S »predanostjo« športu je šlo celo tako daleč, da je jeseni za predsednika Nogometne zveze Slovenije kandidiral kar sam podpredsednik državnega zbora Matjaž Nemec.

Toda ko govorimo o neposredni finančni podpori državnih institucij ali o odkritem lobiranju v takšno ali drugačno korist vrhunskega športa, se močno zatika. Eno je podpiranje športnikov na simbolni ravni z njihovim zaposlovanjem v javni upravi ter zavzemanje za množični šport in rekreacijo vseh rodov prebivalstva Slovenije, drugo pa je konkretno sistemsko financiranje celotnega slovenskega športa do vrha piramide, torej do vrhunstva. Znano je, da so se tudi številni znani športniki oktobra podpisali pod protestno pismo Fundacije za šport s predsednico Katjo Koren na čelu, ki so ga poslali vladi. Ta je, poenostavljeno, s ponesrečenim zakonom o davku na srečke, ki je podvržen uravnoteženju javnih financ, športu oziroma Fundaciji za šport vzel dva milijona evrov, čeprav se je po spremembi zakona v državnem proračunu nabralo za 34 milijonov več sredstev kot prej. Predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec izkoristi vsako najmanjšo priložnost za pritisk na predsednika vlade Mira Cerarja, ki je neformalno obljubil, da se bosta manjkajoča milijona našla s pomočjo športne ministrice Maje Makovec Brenčič in finančne ministrice Mateje Vraničar Erman.

Kako le verjeti, da se bo to kmalu res zgodilo, če pa se pri nas denimo ne izvaja dosledno nacionalni program športa, ki ga je parlament sprejel že pred dvema letoma. Neučinkovitost, izogibanje odgovornosti, zavlačevanje, sprenevedanje in nepripravljenost seznaniti se z dejanskim stanjem v športu niso tuji v slovenski politiki. Zato bo nekdo kmalu moral udariti po mizi in bolj jasno zahtevati tisto, kar si slovenski šport zasluži v socialnem, zdravstvenem in ekonomskem kontekstu. Kot da vodilnim politikom ne bi bilo jasno, da je šport zelo koristen za družbo in donosen posel, če seveda pravilno in kontinuirano vlagaš vanj.

Deli s prijatelji