Išče sorodnike, ki jih ni videla 60 let

SEVNICA – Življenje je nemirno in nepopolno, če ne poznamo svojih korenin, izvora, naših prednikov. »Res je težko tako živeti,« je že v naslednjem hipu potožila 76-letna Angela Koritnik iz Sevnice, ki že predolgo išče tisto oporišče, s katerim bi lahko njeno družinsko drevo zacvetelo v najlepši možni luči in s katerim bi lahko končno zapolnila tisto vrzel, ki je zazevala po prezgodnji smrti njenega očeta Jakoba Štalcerja. »Po njegovi strani nimam prav nikogar,« je zavzdihnila, a se ne predaja, Angela je namreč čvrsto prepričana, da – nekje in ne prav daleč – povezava vendarle obstaja. V tistem so ji zažarele oči: »Res bi se mi izpolnila ena največjih želja, če bi lahko srečala te tri fante ali pa vsaj njihove potomce.« Premišljevala je namreč o treh sorodnikih, Stanku, Milanu in Sergiju Prelcu, ki so živeli na Reki in se je za njimi že kmalu po Jakobovi smrti izgubila vsakršna sled. Danes, če so še živi, bi morali biti stari okoli 80 let.

Skrivnostni grob

O treh bratih bo Angela še izdatneje premišljevala že čez nekaj dni, 25. januarja, ko bo minilo 63 let od očetove smrti. Pokopan je namreč na novomeškem pokopališču Ločna. In ko bo šla na njegov grob, za katerega že šest desetletij skrbi prav ona, se bo že spet zazrla v vklesana imena zraven očetovega, saj v istem grobu ležijo še: njegova prva žena Angela, rojena Kreuz, pa njena sestra Alojzija ter njun oče Simon Kreuz. Ki pa je dedek prav od prej omenjenih in tako iskanih – Stanka, Milana in Sergija, zato se skrbnici groba zdi vse skupaj še posebno čudno. »Hm, res je, z največjim veseljem ga urejam, ampak, saj veste, vseeno me gloda, za koga neki to počnem?« Njen mož Peter je bil direktnejši: »Pa tudi zato, da bodo še živeči svojci vedeli, kje je vendar pokopan njihov stari oče!« In dve izmed petih tet po Kreuzovi strani, pristavimo mi.

Da bi razumeli to sago, se je treba potopiti globoko v prejšnje stoletje, v čas prve svetovne vojne, ki je njenega očeta še kako zaznamovala. S krvavih bojišč Galicije se je v rodno Novo mesto vrnil kot vojni invalid in do svoje smrti, 1952., bolehal na želodcu.

Vrhunski krojač

Takrat pa je naša sogovornica z mize pobrala neko nasploh zanimivo črno-belo fotografijo, na kateri so ovekovečene Kreuzove ženske, mama Jožefa v družbi štirih hčera – Anči, Kati, Alojzije in Angele (na sliki manjka še peta hči Mimi). Fotografirane so bile v rodnem Slovenj Gradcu, ki ga je njihov oče Simon še pred prvo vojno zaradi službe na novomeški železnici zapustil, s seboj, v dolenjsko prestolnico, pa popeljal vsa svoja dekleta. »To so bile izjemno fine dame, napredne, študirane in svetovljanske,« je pripovedovala Angela. Nič manj nobel – ni bil niti njen oče. Bil je izvrsten krojač, ki je šival modne obleke za novomeško elito, med drugim za olimpionika Leona Štuklja in ustanovitelja Krke – Borisa Andrijaniča. Jakob Štalcer, rojen 1887., je bil za nameček še perfekten kegljač in planinec, tudi izjemen tenorist. Znal se je obnašati, »bil je res dober človek,« je dodala Angela. Tako dober, da se je že kmalu po smrti Simona Kreuza, leta 1914, poročil z njegovo najstarejšo hčerko Angelo. In vsa Kreuzova dekleta potem tudi preživljal.

Dokler se ni poročila z reškim trgovcem Prelcem, je skrbel tudi za Anči, ki je ob Kvarnerskem zalivu bogatemu trgovcu Prelcu potem rodila tri fante – Stanka, Milana in Sergija. Prav te, ki si jih Angela Koritnik tako želi najti. Ko je brskala po spominu, se je spomnila le najstarejšega Stanka, »joj, kako so bili to lepi in visoki ljudje«, ki je prišel po očetovi smrti v Novo mesto. »Moral je biti kakšnih pet let starejši od mene …« Takrat ga je videla še zadnjič.

»Očeta so imeli Kreuzovi res radi, saj je tako lepo skrbel zanje po smrti njihovega očeta. Zato ga niso pozabili niti po smrti njegove prve žene Angele, ki je leta 1929 umrla kmalu po rojstvu moje polsestre Majde, edine sorodnice po očetovi liniji. Žal je tudi ona že pokojna.« Prav od nje je tudi izvedela, da je prav mogoče, da Stanko živi v Makedoniji. Kjer naj bi študiral medicino. Za zdaj najbrž samo bog ve, kje živita oziroma sta živela preostala dva – Milan in Sergij.

Angela Koritnik se dobro spominja tudi njihove fine mame Anči, ki jo je v otroštvu redno obdarovala. »Saj pravim, očeta, ki se je z mojo mamo Fani – spoznala sta se v novomeški gostilni Košak, kjer je bila kuharica – poročil leta 1937, Kreuzovi zlepa niso pozabili!« je še enkrat podčrtala. Nemara bi Angela Koritnik prav zaradi tega tako rada izvedela, kje so ti Prelčevi fantje in kaj za božjo voljo je botrovalo več kot 60-letnemu mrku.

Stanko, Milan, Sergij!

Nastopil je takoj po očetovi smrti – leta 1952. »Še dobro se spominjam, da je oče še tik pred smrtjo govoril, da jih bomo šli obiskat na Reko, a se žal to nikdar ni zgodilo,« je premišljevala dolgoletna računovodkinja v Stillesu. Počil mu je želodec in imel je smolo, da ga je v roke namesto takrat odličnega kirurga Otona Bajca dobila neizkušena kirurginja, »ki ga ni znala operirati in ga je, tako so mi povedali, raje kar evtanazirala«.

Angela Koritnik je pri tako rosnih letih na lepem ostala skoraj brez vsega. »Ostala sem brez očeta, brez stanovanja, z ubogo mamo, ki je tudi bila invalid, skrbeti sem začela še za ta grob, za katerega je do smrti skrbel oče.«

Še dobro, da se je nekoč iz Maribora, kamor je šla na obisk k polsestri, tako pozno vračala z vlakom, da je na sevniški železniški postaji vprašala za nasvet – prav bodočega moža Petra. S katerim sta si v tem kraju potem zgradila in ustvarila svoj dom.

In vse bi teklo kot po maslu, če je ne bi z leti vse bolj in bolj zanimalo ter glodalo, pa kje so tisti trije vnuki od Simona Kreuza, ki počiva tam v Ločni ob očetu? Kam so se za celo večnost poskrile te družinske korenine in te sorodstvene vezi, s katerimi si tako želi zapolniti to vrzel, ki je zazijala po smrti njenega očeta Jakoba Štalcerja?

Zato kliče: »Stanko, Milan in Sergij, oglasite se, če ste še živi!« Prav nič tudi ne bi imela proti, če bi se oglasil kakšen izmed njihovih potomcev. »To bi bilo resnično nekaj najlepšega!« Če bi se to zgodilo, bi bila zgodba njenega življenja – izpolnjena.