TEHARJE – Vodstvo SDS se je danes na Teharjah skupaj s predstavniki avstrijske koroške deželne vlade iz vrst ÖVP in predstavniki hrvaškega HDZ spomnilo vseh žrtev komunističnega terorja. Zbrane je nagovorila poslanka SDS Eva Irgl, ki je dejala, da se je na Teharjah dogajalo nasilje po drugi svetovni vojni in da je to mesto zaznamovano z bolečino ter krivico.
Kot je povedala Irglova, je težko doumeti, ampak Slovenija je prepojena s takšnimi kraji, kjer je v času povojnega revolucionarnega obdobja »izdih za izdihom ugašalo preveliko število človeških življenj«.
Nasilno končali svojo pot
»Tu, kjer stojimo danes, je v prah izginilo marsikatero nedoživeto življenje, neizpolnjena prihodnost. Otrokom so bili po krivici odvzeti očetje, po krivici so jim bile odvzete mamine roke, ki bi jih morale božati, po krivici so bile bratom odvzete sestre in sestram bratje, nečakom strici, vnukinjam dedki. Koliko generacij je moralo tu, na tem mestu, nasilno končati svojo pot, zato ker so domovino nosili v svojem srcu morda na drugačen način, kot jo je nosil nekdo drug,« je dejala Irglova.
Novo slovensko vlado je pozvala, naj naredi vse, da bi vsi skupaj našo skupno prihodnost lahko dihali s polnimi pljuči. Od vlade pričakuje, da vzpostavi ustrezne razmere za delovanje komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč in da mrtvi najdejo svoj mir in pokoj, tako da se pietetno pokopljejo.
Za Irglovo je namreč grob neodtujljiva pravica vsakega posameznika in civilizacijska norma.
Usmrtitve brez sojenja
Zbrane sta nagovorila tudi vodja koroškega ÖVP Christian Benger, ki se je tudi spomnil na teharske žrtve, ter član HDZ Ante Babić. Ta je dejal, da so Teharje za hrvaški narod mesto pietete in da se takšni dogodki, kot so bili teharski, v prihodnosti ne smejo več dogajati.
Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, konec maja 1945 pa so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem.
Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna slovenska oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.
