KOROŠKA BELA – »Vse življenje sem socialni problem, tega ne privoščim nikomur,« ne ovinkari 53-letni Srđan Zupanc, ki trenutno živi na Koroški Beli na Jesenicah. Rojen pa je bil v Zagrebu.
»Sem pol Slovenec in pol Hrvat, kot Josip Broz - Tito,« se zasmeji, potem pa se zresni in razkrije svojo življenjsko zgodbo. »Očeta ne poznam. Mati me je kot dojenčka prinesla v Kranj, me porinila babici v naročje in odšla v Nemčijo. Babica ni zmogla skrbeti zame, zato me je oddala socialni službi, nato so me dali v sirotišnico na Hrvaškem, v Slavonijo. Večkrat sem zbežal od tam na Gorenjsko, a sem vedno moral nazaj. Ko sem enkrat spet hotel zbežati, so mi rekli, naj ne hodim več, ker je babica umrla.«
S končano osnovno šolo je delal marsikaj, zadnjih trideset let po Sloveniji, saj je nekaj časa lahko še živel v Kranju v stanovanju pokojne babice. Med drugim je bil pek in prodajalec od vrat do vrat.
»Za stalno me ni nikoli nihče hotel zaposliti, ker so vedeli, da imam hudo sladkorno bolezen, in niso želeli tvegati. Zato tudi delovne dobe skoraj nimam. Delal sem vse na črno, kot se reče.« Dvojni invalid komajda še kaj vidi in je po gangreni, ki se je razvila zaradi sladkorne, izgubil obe nogi.
Na Jesenice, na Koroško Belo, se je preselil pred dobrim letom, kot podnajemnik živi v enosobnem stanovanju. »Srečujem se z množico težav. Ker sem stalno prijavljen še v Kranju, moj primer vodi Center za socialno delo Kranj. Večkrat sem se želel preseliti s svojim primerom iz Kranja na CSD Jesenice, pa to menda ne gre. Dobivam socialno pomoč in dodatek za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatek, kar skupaj znese okoli 750 evrov na mesec. Od tega moram dati 350 evrov za najemnino in stroške, pa tega ne zmorem več.« Srđan je v hudih težavah: ker ni zmogel poravnati najemnine v polnem znesku, pravi, so mu odklopili elektriko.
Proteze že plešejo
»Vse te težave bi se dalo rešiti, če bi mi pristojni center za socialno delo pomagal pri pridobitvi ustreznega stanovanja za invalida iz njihovega sklada,« se priduša dvojni invalid. »Ne potrebujem ne vem kako velikega stanovanja, navajen sem živeti skromno. Vendar bi zaradi tega, ker sem ostal brez obeh nog, moralo to stanovanje biti v pritličju, to je edini pogoj. Zdaj pa nastane problem, ker ne vem, kdo je odgovoren za moj primer, in sklepam, da gre tu za vzorčen primer neučinkovitosti delovanja socialnega sistema pri nas. Ne zahtevam veliko, ne želim preveč, rad pa bi dostojno živel, čeprav sem dvojni stoprocentni invalid.«
Nato še doda, da je naša sociala polna birokracije, in če invalid ne poskrbi zase, mu kdaj pa kdaj uide kakšen datum in ostane brez pomoči: »Država se do invalidov vede nespoštljivo, čeprav nismo sami krivi, da se nam je življenje tako obrnilo.«
Srđan Zupanc prizna, da bi lahko šel živet v dom starostnikov, kjer bi imel popolno oskrbo, a tega nikakor ne sprejme.
»Razlog je preprost: od dojenčka do odrasle dobe sem bil v primežu institucije, ki naj bi poskrbela zame, pa je bilo vse kaj drugega, kot da so mi pomagali odrasti, ker sem bil brez mame in očeta. Dovolj sem trpel. Želim si, čeprav sem invalid, živeti samostojno. Zmorem in znam, potrebujem le malo sočutja in spoštovanja.«
Razloži, da dobiva delno praktično pomoč: »Iz jeseniškega doma starostnikov prihaja k meni na dom trikrat na teden gospa, ki mi pomaga pri pospravljanju in osebni higieni. Njena pomoč, pravzaprav delo vseh teh oseb, ki nam invalidom v Sloveniji pomagajo na domu, je neprecenljiva, to je treba povedati na glas. Imam tudi prijazno sosedo, ki gre včasih po nakupih namesto mene, ker pač zaradi teh prekletih protez ne morem.«
Ko beseda nanese na protetiko, pa Srđan poudari, da bi mu morali proteze zamenjati že oktobra lani. »Korena obeh nog se zaradi pritiska manjšata po naravni poti, zato postanejo proteze prevelike. Spoj med ostanki nog in protezo postane neobvladljiv, nekako mi proteze plešejo sem in tja, zato tudi po teh sedmih stopnicah, ki jih imam do izhoda iz bloka, ne zmorem brez pomoči.«
Zakaj ni menjave protez za nove, ustreznejše in hkrati varnejše? Srđan Zupanc pravi, da je v stiku z odgovornimi osebami v protetični delavnici in v rehabilitacijskem centru v Ljubljani, toda še vedno ni dobil informacije o tem, kdaj naj bi mu končno izdelali nove proteze.
»Veste, tudi pri tem bi lahko invalidom, ki jih je pri nas še veliko, pomagali, pa smo zopet prepuščeni sami sebi. Že zdravi ljudje imajo z birokracijo težave, kaj pa mi? Se kdo vpraša, kako je nam? Poznam precej invalidov, a si ne upajo z besedo na dan. Ker jih sistem, se pravi pristojne osebe, ustrahuje, češ če boš kaj zinil, boš pa še ob ugodnosti. Čeprav nam te pripadajo po zakonu.«
Namazan z vsemi žavbami
Kako bo invalid Srđan Zupanc živel v prihodnosti, nam ni znal povedati, verjame pa, da se bodo stvari uredile, nemara tudi zato, ker je zdaj na glas odkril svoje težave. A glej ga, zlomka, še večje težave se zgrinjajo nad njega: stanodajalka Enisa Šabanović namreč želi, da se izseli iz stanovanja.
»Zupanc naj zapusti moje stanovanje! Razlogov je več, med drugim tudi njegovo neplačevanje najemnine ter tekočih stroškov. Kot najemnika sem ga vzela na priporočilo znanke, pa se je izkazalo, da sem storila veliko napako. Sama moram pokrivati tekoče stroške, Zupanc se ne zmeni za moja opozorila.«
Šabanovićeva nam je zagotovila, da Zupanc laže, ko trdi, da mu je izklopila elektriko: »Saj ima ključ elektroomarice on in ne jaz. Ker noče zapustiti stanovanja, moram najeti odvetnika in sprožiti postopek za njegovo deložacijo. Naj se sliši še tako grdo, toda Zupanc je namazan z vsemi žavbami. To, da bom sama pokrivala tekoče stroške in da mi poleg vsega ne bo poravnaval najemnine, je skregano z vsako logiko.«
Stanodajalka meni, da bi za invalida morala z ustrezno namestitvijo poskrbeti država, ne pa da nastane velik problem, ki ga imata zdaj tako ona kot najemnik: »Še več stroškov si bom nakopala zaradi pravne poti, ki mi bo omogočila njegovo izselitev, toda tega, kar se gre Zupanc v mojem stanovanju, ne prenesem več. Naj zanj ustrezno poskrbijo ustanove, ki jih financiramo davkoplačevalci in so strokovno usposobljene za delo s takimi osebami.«