Invalidnima mami in sinu vaš tisočak za kurjavo

SVETI TOMAŽ – Če bi tisti uradniki, ki s sprejemanjem in izvajanjem zakonov krojijo usodo državljanov, občasno šli na teren ter obiskali kakšno družino, kot sta na primer Marija in Zvonko Miklič, mama in sin iz Bratonečic v Svetem Tomažu v Prlekiji, bi gotovo imeli več razumevanja in bi nemara celo zakone lahko pisali bolj človeško. Dvojica namreč živi v nečloveških razmerah in samo vprašanje časa je, kdaj ju bosta strop in streha lastne hiše, pravzaprav podrtije, dobesedno pokopala pod sabo. Zato sta nujno potrebovala pomoč, sicer morda ne bi preživela zime.

Dedek Mraz s tisočakom

Ker je december priljubljen kot mesec obdarovanj, je tudi ubogo mamo in njenega sina prav na starega leta dan obiskal dedek Mraz s Slovenskih novic. Po zaslugi naših bralcev smo namreč Marijo in Zvonka prav na predvečer novega leta, ki jima žal ne prinaša nič dobrega, razveselili z evrskim tisočakom, tako da vsaj v teh zimskih dneh ne bosta lačna in na mrzlem. Kurita sicer le v tesni kuhinji, kjer se stiskata podnevi in kjer Zvonko celo spi, saj v spalnici, ki se počasi podira, spi samo invalidna mama, ki pač mora biti v postelji.

Z darilom naših bralcev bosta poplačala tudi nekaj zaostalih položnic, potem pa spet čakala na milost odgovornih, ali se bo kje našla kakšna rešitev, da ju strop ne bi pokopal.

»Hvala vsem ljudem dobre volje, ki so nam bili pripravljeni pomagati. To nama veliko pomeni, saj se bova vsaj za nekaj časa opomogla, čeprav s tem ni rešeno vprašanje našega stropa in hiše sploh,« pove skromna Marija, ki jo v bližnji prihodnosti najverjetneje čaka še amputacija noge.

Tudi sreča je šla mimo

Dandanes, ko je vedno več državljanov potrebnih pomoči, je sicer težko ocenjevati, po čigavi krivdi so posamezniki in družine zabredli v težave. V vsakem primeru so med njimi mnogi takšni, ki jim boginja sreče ni bila naklonjena. In med te gotovo spadata 81-letna Marija in njen 41-letni sin Zvonko. Mama Marija je bila kot edinka rojena v domači vasi Bratonečice, v hiši št. 6, ki jo je zob časa močno načel in se ji zdaj bliža konec. Nobeno presenečenje ne bo, če bo 200 let stara podrtija s seboj odnesla tudi Marijo, ki lahko hodi le z berglami. Če mu po črnem scenariju ne bo uspelo pobegniti na prosto, bo hiša najverjetneje pokopala tudi njenega sina edinca, invalidnega Zvonka, ki je kot 17-letnik padel s strehe in si hudo poškodoval hrbtenico, ramo in roko.

Marija je vse življenje delala na manjši domači kmetiji, tako da danes namesto pokojnine prejema socialno pomoč in varstveni dodatek v skupnem znesku 400 evrov. Zvonko pa ni zaposlen in tudi ne prejema nikakršne podpore, ker da mu, zaradi lastništva nekaj zemlje, nič ne pripada. In tako, ko pokrijeta vse režijske stroške, od 400 evrov za hrano ne ostane veliko.

Spi v miniaturni kuhinji

Marija in Zvonko sta sama že kakšnih 15 let, v tem času je bil Zvonko nekaj časa redno zaposlen, večinoma pa poprime za kakšno priložnostno delo. Trenutno predvsem popravlja računalnike. Pravi, da išče redno službo, a ga nihče ne vzame, saj je invalid in kot takšen nikjer ni dobrodošel. Kot izučeni varilec bi lahko delal v kakšnem montažnem ali podobnem podjetju, lahko bi delal tudi v gostinstvu, saj je priučen natakar, a tudi tukaj ni učinka, saj večina lokalov za strežbo jemlje dekleta in na splošno mlade ter zdrave ljudi.

Zvonko si niti družine ni ustvaril, saj pravi, da za to nikoli ni bilo ustreznih razmer, zdaj pa je stanje še dodatno poslabšano. »Kako naj si poiščem stalno partnerico, ko pa nobena ne bi hotela živeti v naši podrtiji? Jaz pa ne morem zapustiti mame in ji moram biti v pomoč,« pravi Zvonko, ki doma pridela nekaj vrtnin, doma imajo tudi kure...

»Lahko bi se pridelalo še kaj več, a kam naj to pospravimo? Pomožni objekti ob hiši so v še slabšem stanju in vse se počasi podira. Če zapiha veter, si ne upam niti približati kateremu od teh. Če to zanemarimo, ne moremo mimo dejstva, da se je del strehe s hiše že porušil in nekaj prostorov je že zasutih. Razen kuhinje, kjer sva večino časa, nikjer drugje ni varno. V sobi, kjer mama spi, smo morali strop podpreti z lesenimi podporniki, ki pa gotovo ne bodo zdržali vsega pritiska. Pred dvema letoma so mi prijatelji radioamaterji pomagali tako, da so uredili del strehe in vhodna vrata,« žalostno razlaga Zvonko, ki mora spati kar na kuhinjski kotni klopi. Po eni strani potrebuje trdo ležišče, po drugi pa niti nima kje drugje spati. Sam niti osnovnega zavarovanja nima, pravzaprav ne more plačevati položnic in tako niti k zdravniku ne more.

Žalostna mama in sin povesta, da dejansko težko shajata tudi s hrano, saj si težko kaj privoščita. Pred leti so vsaj občasno dobili kakšen paket od Rdečega križa, zdaj pa je tudi tega vedno manj. Hvaležna sta županu občine Sv. Tomaž, ki jima vsaj ob božično-novoletnih praznikih nameni kakšen paket. Prav tako je občina poskrbela, da imata vsaj tekočo pitno vodo. Težave so tudi z elektriko, saj jima je strela pomladi uničila instalacije, ki so jih šele pred kratkim sanirali. V tem času sta si svetila z agregatom. Mami in sinu Miklič za vsaj malo človeku dostojnega življenja torej primanjkuje marsikaj, a kljub temu ne mislita obupati. V tem svojem boju sta vesela vsakršne pomoči in tudi naše oziroma vaše sta se na silvestrovo res srčno razveselila.