ZAVRČ – Na vinorodnih haloških gričih nad Zavrčem s Cirkulanami z ene in s hrvaškim Zagorjem z druge strani živi štiričlanska družina, ki si želi biti vesela in zadovoljna, a ji je Fortuna že pred leti obrnila hrbet. O invalidnem Alešu Bratuši, ki je prav to nedeljo dopolnil 28 let, njegovi leto dni starejši partnerici Mirjani Kolednik ter njunih otrocih, petletni Anemari in štiriletnem Alexu, je slovenska javnost v preteklih letih že slišala, saj ste jim tudi bralci Slovenskih novic prek Sklada Ivana Krambergerja v majhni vikend hiški pred leti pomagali zgraditi prizidek – otroško sobo. Zdaj pa družini grozi deložacija.
Omrtvičene roke in noge
Vse bi bilo lažje, če bi bil Aleš zdrav in bi imela Mirjana službo. Tako pa je on že skoraj desetletje invalid, ona pa je najprej delala v tovarni v Kidričevem, nato prek javnih del kot pomočnica partnerja, zdaj pa je ostala še brez tega, čeprav bi Aleš še bolj potreboval pomoč. »Začelo se je pred leti, ko sta mi dobesedno čez noč omrtveli najprej roki, zatem pa še nogi. Več mesecev sem hodil okoli zdravnikov, tudi pri ljubljanskih specialistih sem bil. Ugotovili so, da imam napredujočo kronično nevropatijo. Menda mi odmira del živčevja, kar naj bi bila posledica sedem let trajajoče močne sladkorne bolezni tipa 1. Dajem si inzulin in jemljem še več vrst drugih tablet, saj sem invalid prve kategorije. Ko vprašam, kaj bo z mano, zdravniki zmajujejo z glavo, rečejo pa nič,« pojasni Aleš.
Mladi mož je živčen, prizna, da se hitro razjezi, včasih je povsem brez volje, zadnje čase je še dodatno zaskrbljen, saj ne ve, kaj bo z njim ter zlasti kaj bo z otrokoma. »Dobri ljudje so nam pred leti pomagali popraviti in razširiti hišo, a je treba še veliko postoriti. Težko mi je, a kaj ko nimam nobene moči, roke so neuporabne, malo grem na sprehod, veliko počivam ali samo sedim v hiši in premišljujem. Hudo je, da pri teh letih nisem sposoben poskrbeti niti zase, kaj šele za svojo družino,« žalostno razmišlja Aleš.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Zmanjka celo za kruh
