Invalidnega Primoža občina meče na cesto

SREDIŠČE OB DRAVI –  Primož Kreč, ki trenutno živi v večstanovanjskem objektu na Slovenski ulici 46, v jedru Središča ob Dravi, streljaj od sosednje Hrvaške, enako kot njegova sestra in brat, ni imel lepega otroštva. Tudi v mladosti mu ni bilo postlano z rožicami, kljub drugačnim željam pa mu je očitno najhuje zdaj, ko je ob vseh tegobah hudo zbolel in je invalid. Kljub vsemu Primož, ki je rojen leta 1969 in torej v 46. letu življenja, ne namerava obupati, čeprav je jasno, da se mu ne piše nič dobrega. Še najhuje je, da se mu obeta selitev na cesto, kajti dobro leto ni plačeval najemnine in mu grozi deložacija.

Trdi, da za plačevanje ni imel oziroma nima sredstev, saj se mora kot trajni invalid preživljati z nekaj več kot 400 evri pokojnine in drugih pomoči. Zaradi možganske kapi mu sploh ne služi desna roka, zelo slabo vidi in tudi na računalniku, ki je njegova edina vez s svetom, saj nima ne radia in ne televizije, potrebuje povečevalno steklo, še posebno pa je boleče, da boleha tudi sladkorno boleznijo, ko bi moral vsaj petkrat na dan nekaj pojesti, a si v bližnji gostilni lahko privošči samo en obrok. Kljub trajni invalidnosti bi rad tudi kaj delal, da bi si zaslužil za še kak obrok ter morebiti vsaj 10 evrov žepnine, a mu ne uspeva. Ker je kuhar, se je prijavil v šov Gostilna išče šefa, a so ga odslovili, češ da je to prenaporno zanj.

Zataknilo se je pri najemnini

Primož pove, da se otroštva najraje ne bi spominjal, še zlasti ne očeta, ki ga niti spoznal ni. Po osnovni šoli v domačem kraju se je odpravil v Maribor in pozneje na Ptuj, kjer naj bi se izučil gostinskega poklica. A ker je bil falot in je nabral veliko neupravičenih izostankov, so ga vrgli iz šole. Kljub temu je s pomočjo zavoda za zaposlovanje pridobil poklic kuharja in natakarja, največ pa je delal le priložnostno, tako v Sloveniji kot po Dalmaciji. Bil je pek, skladiščnik, pomagal je mizarjem, zidarjem, bil je varilec, zaradi sladkorne bolezni že iz devetdesetih let prejšnjega stoletja pa ga menda nikjer niso vzeli za stalno. Leta 2001 je oslepel, zaradi česar je imel natanko deset operacij. Živel je v najemniškem stanovanju v Kopru, kjer je večinoma delal kot kuhar. Leta 2011 je preživel možgansko kap, potem so se začele dodatne težave. Po dvomesečnem zdravljenju v bolnišnici Izola ter prav tako dolgem okrevanju v rehabilitacijskem centu Soča v Ljubljani se je preselil v VDC Stara gora pri Novi Gorici, kjer je bilo treba plačevati 1500 evrov.

»To je bilo za občino Središče ob Dravi preveč in mi je župan Jurij Borko predlagal, naj pridem nazaj domov, kjer mi bodo prek SPIZ poiskali stanovanje, kar se je tudi zgodilo. Obljubil mi je veliko zadev in veliko jih je tudi izpolnil, toda zataknilo se je pri najemnini. V stanovanju velikosti 35 kvadratnih metrov so bili le star kavč ter stari, razpadajoči omari in neustrezna kopalnica, v kateri se kot invalid nisem mogel niti umiti. Zato sem s pomočjo očima ter prijateljev vse uredil, kot se spodobi. Lastnik je celo nabavil ustrezna okna, ki so jih ravno te dni montirali. Tako zdaj lažje diham, a žal me opozarjajo, da bom končal na cesti, ker ves ta čas nisem plačeval najemnine, saj je nisem imel od kod. Velika pomoč bi mi bila, če bi mi poravnali terjatve za nazaj, potem pa bi mogoče zmogel sproti pokrivati obveznosti. Nameravam tudi poiskati kakšno službo, da bi kaj zraven zaslužil,« razlaga Primož. Predvsem ceni in spoštuje župana Borka in verjame, da mu bo stal ob strani.

K sreči pije samo vodo

Razložil nam je še, da je imel na razpolago tudi pomoč na domu za pospravljanje in podobne reči, toda tudi to je moral odpovedati, kajti ni premogel niti 10 evrov, ki bi jih moral prispevati 15 evrom, ki jih je plačevala občina. »Pokojnine prejemam 245, zraven je še 63 evrov za telesno okvaro, ker me je zadela kap. Ob tem dobim še 146 evrov varstvenega dodatka, torej vse skupaj je 454 evrov. Ko pokrijem hrano in plačam vse režijske obveznosti, mi za trgovino ostane 60 evrov, da si lahko kupim sadje in zelenjavo, ki bi ju moral veliko zaužiti. K sreči pijem samo vodo in tudi tukaj nekaj privarčujem, kajti če bi moral še to kupovati, bi bilo še huje. Hvaležen sem osebju gostišča Veselko, kjer mi dajo dobre porcije, potem pa še kaj hrane za seboj.« Primož se še posebno boji nove kapi, ki naj bi prišla, če se spet zviša sladkor. Ob takšni prehrani pa je to bolj kot ne verjetno.

Še posebno je jezen na pravnico občine Središče ob Dravi, ki da je alergična nanj in mu menda ne želi pomagati, čeprav naj bi CSD občini posredoval podatke, po katerih bi mu morali vsaj znižati najemnino. Sam pravi: »Ko se mi dogaja krivica, sem živčen in običajno agresiven, zato se najraje izogibam takšnih situacij. A se ne pritožujem nad življenjem. Verjamem, da bom še dolgo in uspešno živel. Strah me je le stresa, če bom izgubil stanovanje. Zato me lahko znova stisne kap. Nekoč je bilo še huje, saj kot otrok pogosto nisem imel niti za kruh in sem moral marsikaj početi, da sem se lahko najedel. Zdaj pa, s finančno pomočjo kolegov s Primorskega, kjer sem nekoč imel veliko prijateljev, poskušam opraviti tudi vozniški izpit, in ko bom imel kakšno vozilo, bom mogoče komu kje pokosil travo. Tam bi dobil kaj za pojesti, nato mogoče še kakšen evro za seboj.«

Ne vemo sicer kako, ko pa si niti kosa kruha ne more odrezati, včasih pa si majico oblači četrt ure... A Primož je pač optimist in dodaja, da se ne boji, da bi mogoče v svoji sobici umrl. »Šele zdaj cenim zdravje, nekoč pa ga nisem,« še pove.

Precenil finančne zmožnosti

Na občini Središče ob Dravi niso posebno veseli, da je Primož Kreč o svoji težavi obvestil medije. Župan Jurij Borko, ki se bo tudi na prihajajočih volitvah potegoval za vodenje občine, nam je sicer priznal, da so Kreča pregovorili, da se vrne v domači kraj, in so mu pomagali, da je dobil stanovanje v lasti SPIZ. »Zdaj pa nas nekoliko izsiljuje in se ne zaveda, da ni samo on problem naše občine. Vsakomur je znano, da lokalne skupnosti upoštevamo zakonodajo in ne moremo vsakomur, ki se oglasi s kakšno težavo, deliti javnega denarja. On si je sam kriv, da je šel v obnovo stanovanja, ki roko na srce ni bilo v tako slabem stanju, da bi moral takoj vse preurejati. Trdil je, da mu bodo pomagali kolegi, zdaj pa jih ni in denarja tudi ne. Lahko bi sčasoma to zahteval od lastnika, česar ni izkoristil, mi pa moramo imeti tehten, zakonski razlog, da mu lahko to sofinanciramo. Preprosto je bil neučakan in je precenil svoje finančne zmožnosti,« nam je razložil župan Borko, ki zavrača očitke na račun sodelavcev v občinski upravi.

Res je sicer, da se lokalne skupnosti in druge, bodisi občinske bodisi državne ustanove morajo držati zakonskih aktov in predpisov, toda Primožu so obljubili, da mu bodo pomagali, če zapusti zavod in se preseli v bistveno cenejšo različico bivanja. Nihče ne želi nagajati občini Središče ob Dravi, ki ima res več podobnih težav, ne le Primoževih, denarja pa je vedno premalo...