TRBOVLJE – »Samo ne napiši, prosim, da sem priklenjena na invalidski voziček. Ta beseda se mi zdi tako grozna, kot da sem kakšen pes na verigi. Jaz sem Martina Mihovec, in ker sem gibalno ovirana, uporabljam invalidski voziček. Razumeš razliko?« se nam odločno predstavi 44-letna Trboveljčanka. »Ne maram, ko me ljudje zaradi moje bolezni pomilujejo. Sem samo človek, tako kot vsi drugi,« jasno in glasno pove.
Tečaj za
samostojno življenje
Martina od rojstva trpi za cerebralno paralizo, a se z boleznijo pogumno spopada. »Ko sem končala šolanje v centru za invalidno mladino Cirius v Kamniku, sem se preselila nazaj k staršem v Čeče. To je majhna vas blizu Trbovelj,« razloži. »Svojo rojstno vas imam rada, a ne predstavljam si, da bi tam živela vse življenje. Po naravi sem dobrovoljna, rada se zabavam, v Čečah pa se redko kaj dogaja. Poleg tega tam ni urejeno tako, da bi imela s svojim volvom (tako reče invalidskemu vozičku, op. a.) dostop v trgovino ali na pošto. Jaz pa si svoje stvari rada urejam sama,« pove.
Martina je tako prek YHD – Društva za teorijo in kulturo Hendikepa, opravila tako imenovani tečaj za samostojno življenje. »Tam sem se naučila, kako skrbeti zase, čeprav sem invalidka. Ko sem to uspešno prestala, mi je društvo dodelilo osebno asistenco. To pomeni, da so mi na zavodu za zaposlovanje priskrbeli tri dekleta, ki mi v treh izmenah (dopoldanski, popoldanski in nočni) pomagajo pri osebni negi, kuhanju, pospravljanju.«
Martina tako s pomočjo asistentk samostojno živi v svojem stanovanju v enem izmed novozgrajenih blokov v Trbovljah. »Tako je že 11 let in to je moja največja osebna zmaga,« ponosno pove. »Že med šolanjem in v kratkem času po njem sem spoznala, kako poteka življenje v raznih zavodih in v domovih za ostarele. Jaz ne spadam tja. Jaz sem mlada po srcu, kljub vsemu imam rada življenje in nočem biti zaprta med štirimi stenami ter povsem odvisna od pomoči drugih.«
Javilo se jih je več kot sto
Martina si – tako kot vsak normalen človek – v poletnih mesecih želi nekaj časa preživeti na morju, ki ga ima zelo rada. »Seveda znam plavati, s pomočjo posebnega obroča,« pove. Tudi na dopustu pa potrebuje nekoga, ki bi ji pomagal pri negi, a asistenta oziroma asistentko si mora zagotoviti sama. »Moje tri asistentke gredo v juliju namreč prav tako na dopust in tako mi ni preostalo drugega, kot da sprožim akcijo in sama najdem osebo, ki bi šla z mano.«
Martina se je odločila, da bo to storila kar prek facebooka. Tako je pred časom med prijatelje poslala tole sporočilo: »Na vas se obračam s prošnjo, da bi našla študentko ali prostovoljko, ki bi me spremljala na morju. Zaradi svoje gibalne oviranosti potrebujem fizično pomoč druge osebe pri osebni negi, pripravi hrane, spremstvo v mesto in v vodi. Sem družabna, komunikativna, rada se zabavam.« K opisu je dodala tudi svojo fotografijo.
Ljudje so ji bili v trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč. »Mojo objavo je med prijatelje delilo več kot 5000 ljudi. Seveda sem bila šokirana, tolikšnega odziva nisem pričakovala,« iskreno pove. Javilo se ji je ogromno ljudi. »Točne številke ne vem, mislim pa, da jih je bilo več kot sto.« Na razgovor jih je povabila malo. »Delno zato, ker precej kandidatov ni bilo primernih. Iskala sem namreč osebo, ki ima vozniški izpit. Poleg tega spremljanje ni za plačilo, bom pa iz svojega dohodka – torej invalidnine, ki jo vsak mesec prejemam – plačala bivanje in hrano tako sebi kot izbrani osebi.«
Pomagal je tudi zlati Jakov Fak
Zlati biatlonec Jakov Fak je znan po dobrodelnosti. Foto: Igor Zaplatil Po Martininem zgledu se je iskanja spremljevalca oziroma spremljevalke na takšen način lotilo še nekaj invalidov. Med drugim 25-letni Jasmin Korbar iz Prebolda. Tudi on je naletel na neverjetno dober odziv ljudi. Njegovo objavo je delil celo aktualni svetovni prvak v biatlonu Jakov Fak. »Želel bi pomagati mojemu zvestemu navijaču Jasminu, ki mi je v karieri poslal mnogo lepih besed spodbude. Od rojstva trpi za spinalno mišično atrofijo. Vsako leto 14 dni preživi v Izoli na obmorski rehabilitaciji, kar mu veliko pomeni. Poznate koga, ki se je šolal na zdravstveni fakulteti in bi bil pripravljen spremljati Jasmina na letošnjem letovanju? Potrebuje 24-urnega spremljevalca in prosi, naj se javi kdo, ki je pripravljen iti z njim. Prosim, če vas čim več deli to objavo, saj bomo tako lažje našli primernega kandidata,« je zapisal Jakov. |
Moški so jo razočarali
Martina je že našla spremljevalko, to je 22-letna Marta. »Na njej mi je bilo najbolj všeč to, da me ni pomilovala, ampak me je obravnavala kot vsako drugo osebo. Skupaj sva preživeli samo en dan, ampak sva se odlično ujeli, tako da naprej niti nisem več iskala.« Marta je sicer študentka arhitekture, doma iz okolice Kamnika. »Rada spoznavam različne ljudi iz vseh koncev in krajev. Čeprav moj študij ni povezan s takšnim delom, sem v tem vseeno našla izziv zase. Seveda pa ne gre le za nabiranje izkušenj, ampak upam tudi, da se bova z Martino tistih 14 dni v Izoli imeli kar se da lepo,« nam je v telefonskem pogovoru povedala izbrana kandidatka.
Marta je bila tudi edina, ki jo je Trboveljčanka povabila k sebi domov. »Tudi kakšen moški se je javil, ja. Lahko bi rekla, da s čudnimi nameni. Z enim sva se celo dogovorila, da bo prišel na pogovor, a ga potem ni bilo. Z močnejšim spolom nimam ravno najboljših izkušenj,« prizna. »Veliko ljudi mi je reklo, da sem pogumna, da se grem izpostavit na takšen način. Na koncu koncev nikoli ne veš, kdo se bo javil na takšen oglas, koga boš srečal. Ampak brez nič ni nič, raje sem tvegala, kot pa da bi ostala doma za štirimi stenami,« se za konec nasmehne simpatična Martina.
