Invalidi s poškodbo glave potrebujejo prostovoljce

LJUBLJANA – »Leta 1992 ustanovljeno društvo Vita, ki ima sedež na Dunajski 106 v Ljubljani in šteje 700 članov, je prostovoljna, neprofitna, nacionalna invalidska organizacija, ki združuje osebe po nezgodni poškodbi glave, njihove svojce ali zastopnike, strokovne delavce in druge osebe, ki skrbijo za ljudi z omenjenimi poškodbami,« uvodoma pove predsednica Veronika Trpan in nadaljuje: »Sprva smo se pod vodstvom psihologinje Vere Slodnjak zbrali starši poškodovanih otrok, da bi drug drugemu svetovali, kaj lahko naredimo. S seboj smo pripeljali svoje otroke, da so se igrali, šli na sprehod ali fizioterapijo v varstvu prostovoljcev. Fizoterapevtka je bila Irena Reberšak, ki je pozneje odprla svoj zavod Zarja.«

Smisel za delo z invalidi

Največ poškodb glave se zgodi mladim med 14. in 25. letom v prometu, nadaljuje Trpanova: »Ob ustanovitvi društva so bili večinoma v tem obdobju. Nekaj časa smo bili v zvezi Sonček, pa smo se leta 2003 osamosvojili in vselili v svoje najete prostore najprej na Jakšičevi, pozneje pa na Dunajski, ki jih zdaj odkupujemo s pomočjo Fundacije za invalidske in humanitarne organizacije (Fiho). Ta je naš glavni financer, drugi so še ministrstva (za zdravje, delo, kulturo) in občine, od koder so uporabniki. Z zavoda za zaposlovanje dobimo delavce po programih aktivne politike zaposlovanja.«

Društvo deluje po vsej Sloveniji: »Ponujamo asistenco, izvajamo klubske dejavnosti, tabore, izlete, druženje, zdravstvene in socialne programe. V Ljubljani imamo dnevni center. Prek Fiha dobimo tudi sredstva, ki jih razdelimo osebam po poškodbi glave za nakup invalidskih pripomočkov ali pa za preureditev stanovanja. Izvajamo še svetovanje po telefonu, z elektronsko pošto pa tudi osebno z socialnega, zdravstvenega ali pravnega področja.«

Za vse to potrebujejo prostovoljce: »Pomagajo v dnevnem centru, pri klubskih dejavnostih, asistenci in spremstvu pa tudi v stanovanjski skupnosti. Lahko vodijo delavnice ali pomagajo, člane lahko spremljajo tudi na prireditve ali pa izvajajo asistenco v domačem okolju.«

Prostovoljci so lahko: »S srednješolsko izobrazbo, študenti ali tudi starejši ljudje, da le imajo smisel za delo z invalidi. Prostovoljcem, ki so brezposelni in se dobro izkažejo, poskušamo po daljšem času najti tudi redno zaposlitev.«

Za približno 250 invalidov po vsej državi so prek ministrstva za delo letos dobili odobrene le štiri asistente in enega javnega delavca: »Redni sta dve delavki, več jih imamo po raznih pogodbah in pa prostovoljce, ki se jih čez leto zvrsti približno 80. Nekateri delajo samo nekaj dni, nekateri tudi vse leto. Z najtežjimi invalidi, nekateri so skoraj v budni komi, delajo redno zaposleni, medtem ko z uporabniki, ki lahko komunicirajo, prostovoljci opravljajo razgibalne vaje, družabne igre, jih vodijo na sprehod, spremljajo v trgovino, na kulturne prireditve, vodijo delavnice ali pomagajo pri tem. Prostovoljec poleg tega svoje znanje najpogosteje prenaša na naše člane.«

Prostovoljstvo je še posebno dobrodošlo za: študente, ki po diplomi ne dobijo takoj službe, na zavodu čakajoče brezposelne ljudi in mlajše upokojence. Društvo jim lahko plača le potne stroške in za delo nad štiri ure tudi malico: »Če pa se v daljšem obdobju dobro izkažejo, jih lahko tudi skromno nagradimo, a ni nujno, da denarno.«

Dragocene priložnosti

Našo pozornost je najprej pritegnil maser Pavel Porenta: »Da bi delo lahko opravljal kot prostovoljec, sem izvedel iz članka na spletni strani. Prav v tistem času, ko sem po petnajstih letih v veleprodaji Elektromateriali zaradi poslovnih razlogov ostal brez zaposlitve, sem opravil izobraževanje iz klasične in športne masaže. Za novo področje potrebujem praktične izkušnje, zato mi je to prav dobrodošlo.«

Diplomirana ekonomistka Sabina Adanalić pove: »S končano dveletno višjo strokovno šolo sem že delala kot tehnologinja poštnega prometa, potem pa dokončala še ekonomsko fakulteto. Ker nisem dobila rednega dela, me je skrbelo, kaj bo rekel potencialni delodajalec, ko bo videl, da je po diplomi luknja. Prišla sem na Vitin oglas za enkrat tedensko prostovoljno pomoč v administraciji. Na lastno pobudo sem prevzemala vse več nalog. Spočetka me je bilo malce strah, saj sem se z invalidi srečala prvič, pa sem se z njimi tako lepo ujela, da vodim že kakšno delavnico, oni pa cenijo moj trud. Po štirih mesecih prostovoljstva je društvu uspelo na razpisu in so me septembra zaposlili za eno leto kot administrativno ekonomsko referentko. Za delo z invalidi sem prebila led, tako da bom, če mi Vita ne bo mogla podaljšati zaposlitve, novo iskala v podobni invalidski ali humanitarni organizaciji.«

Sandra Juvan je prostovoljka že dve leti: »Bila sem ob službo trgovke v Mercatorju, potem sem še devet mesecev po operaciji okrevala doma. Želela sem med ljudi. Na spletni strani prostovoljstvo.org sem našla Vitin oglas, zdaj sem tu skoraj vsak dan po štiri ure. Enkratno mi je prav zaradi članov, dobro smo se ujeli.«