BRESTERNICA – Med samotnimi kmetijami, razloženimi na strminah sredi vzhodnih kozjaških gozdov, je v pristnosti starih časov ohranjena Kočnikova na Zgornjem Slemenu 4. Po gozdni poti z vozilom dlje kot do nje ni mogoče. Že davno iz lesa in ilovice zgrajeni hiša in hleva zdaj prepereli kažejo, da je bila to nekoč trdna domačija. Že na prvi vtis je jasno, da treh stavb ni že dolgo nihče vzdrževal, kaj šele, da bi jih obnavljal.
Poračun za elektriko
Na Kočnikovi domačiji živijo 52-letna Anica Robič z dve leti starejšim partnerjem Zlatkom Rankovcem ter sinovoma, 31-letnim Dragom Robičem in 22-letnim Zlatkom Rankovcem. Ob našem obisku sta nas sprejela Drago v invalidskem vozičku in mama Anica.
O lastništvu morda 350 let stare hiše je Anica povedala: »Oče Jakob je umrl pred 25 leti, mama Marija pred 11. Lastnika bi morala biti midva z bratom vsak do ene polovice, a se je na sodišču odvilo tako, da je lastnik brat, meni pripada preužitek do smrti. Brat že pet let ne živi tukaj, ampak s sestro mojega partnerja na njenem naslovu.«
Če hiša ne bi imela elektrike, bi človek pomislil, da je kot s časovnim strojem resnično prestopil v 17. stoletje. In prav zaradi opomina za neplačano elektriko je obupana Anica prosila za obisk in pomoč: »Najbolj nas tišči poračun elektrike za 490 evrov. Obupujem, ker nimam s čim plačati. Čeprav smo redno plačevali, se je zgodil ta opomin. Števec so popisali pred dvema letoma in pol, potem pa spet letos marca. Drva za kurjavo smo obe jeseni tudi žagali, morda se je tako nabrala večja poraba. Kmetija obsega 22 hektarov gozda in tri hektare obdelovalne zemlje, a je midva s partnerjem ne moreva obdelovati. Oba sva žrtvi alkoholizma, jaz očetovega, on maminega. Mene je kot otroka oče zelo pretepal, tako da sem pogosto spala po gozdu ali na sosedovem skednju. Dlje kot do 6. razreda osemletke v Gaju nisem prišla. S partnerjem dobivava nadomestili, oba sva invalida tretje kategorije, jaz mesečno 360, on 245 evrov. Sin Drago se je rodil pri šestih mesecih, od malega ima cerebralno paralizo, nikoli ni shodil. Tudi mlajši Zlatko je zaradi posledic otroških bolezni hodil v posebno šolo. Končal je šolo za obdelovalca kovin, zdaj dela tretji letnik za avtomehanika. Imel bo dva poklica, ko bi le dobil zaposlitev.«
Nikomur nič mar
Iz nižje ležečega izvira prečrpavajo vodo v cisterno, postavljeno nad hišo: »Naš prijatelj jo je podaril. Do polovice jo napolniva, več ne, ker pušča.« Kopalnice nimajo: »Nikoli je nismo imeli, pa bi jo radi. Umivamo se v lavorju, kolikor se pač da. Tudi Draga tako umivam.«
Streha pušča: »Partner ni sposoben za na streho, ne moreva pa najeti nobenega delavca, ker nimava s čim plačati. Hvaležna sem Karitasu, že 15 let hodi sin z njimi na morje, poleti mi pripeljejo pakete hrane. To pa res. Pa soseda Anica, ki stanuje nižje dol v bregu, nam stoji ob strani, kadar koli kaj potrebujemo. Največ mi pomeni, da se z menoj pogovarja po mobitelu. Saj hišnega telefona nimamo, napeljava je predraga. Kakšen nasvet mi tudi da, ko sama nikamor ne morem.«
Zakaj ne, je pokazala na oboleli nogi in dejala: »Lani so partnerju vzeli avto, ker ni bil registriran. Zvečer ob pol devetih so stali pri potoku – kdo bi si mislil. Vzeli so mu ga in dobil je še 1500 evrov kazni, ki je ne more plačati. Od kod naj vzame?«
Še drugi razlog je, da ne obišče zdravnika: »Dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne zmorem. Nazadnje sem obiskala zdravnico pred dvema letoma in pol. Bolezni imam veliko. Že 20 let me daje kronični bronhitis, da ponoči skoraj dihati ne morem.«
Ali so jo kdaj obiskali s CSD, morda tudi patronažna sestra, je odvrnila, da še nikoli.
Kritični zasledovalec
Kar težko je dojeti, da v 21. stoletju lahko kdo živi v tako ubožnih razmerah. Ob vsem povedanem še vsepovsod leži na tone vreč s staro šaro. Podobnih zbiralcev odpadkov – šlo naj bi za psihično bolezensko hibo – je v Sloveniji še nekaj. Na zgražanje in pritiske okolja se običajno ne odzovejo.
A nekdo vendarle prav pozorno bedi nad Kočnikovimi. Le nekaj po obisku je na urednikov naslov prispela elektronska pošta. Zakritega avtorja, domnevnega Ivana J. iz Bresternice, skrbi, da ne bi videli Anice in njenih le s svetle plati, zato jim je zapisal nekaj svojih, črnih pik. Predvsem, da Robičeva in Rankovec ne ravnata z denarjem dovolj skrbno, ter sklenil: »Lenuh bo vedno lenuh. Je res, da če ima človek dve levi roki, težko sam kaj stori. Verjamem, da živijo slabo, ampak čisto po svoji krivdi. Marsikdo drug bi si zaslužil pomoč, saj se trudi in v življenju kaj naredi ali dela, pa mu na koncu vseeno ne znese. Tudi verjamem, da gospa ne more delati težkih del, lahko pa bi počistila po hiši, kjer je vse posvinjano. Najlažje je prositi za pomoč in jamrati, sam pa moliš vse štiri od sebe in čakaš, da država ali občina kaj prispevata.«
Sončkov Drago
Drago Robič je povedal, da je do osmega leta živel v zavodu na Stari Gori pri Novi Gorici, zatem v centru za usposabljanje otrok v Vipavi, vmes pol leta v Dobrni, potem dve leti doma, zdaj že tri leta v bivalni enoti zveze Sonček v Štorah. Pri mami je že od 25. novembra, čeprav ima v bivalni enoti najeto sobo. Zakaj tako, ni znal pojasniti. Življenjske razmere so v enoti vsekakor boljše in se že veseli 24. maja, ko se bo vrnil: »Sam bom šel iz Maribora do Celja. Varnostniki me naložijo na vlak, v Celju pa me iz Sončka pridejo iskat na železniško postajo.«
