Invalida zapuščena v podrtiji brez oken

PTUJ – Včasih nas morajo drugi ljudje podučiti, da razdalje za vse ljudi niso enake; a za 66-letnega Jožefa Roškarja in njegovo tri leta mlajšo partnerico Olgo Kocuvan šteje vsak meter. Oba sta invalida, Jožef ima protezo na desni nogi, Olgo prav tako dajejo noge ter hrbtenica. Njuna drvarnica je deset metrov oddaljena od hišnega praga in lahko se grejeta le na drva, saj v razpadajoči občinski hiši z občinskimi stanovanji ni drugega gretja. Na leto znosita do štedilnika tja do 15 kubikov drv peš. Za ene je deset metrov malo, za invalida pa napor.

Ko so jima lani nasuli pesek in kamenje na dvorišče, so jima naredili medvedjo uslugo, saj dvorišče resda daje videz, da je bolj urejeno, a ko padeta dež in sneg, začne drseti in oba sta že nekajkrat padla pred lastnim pragom. »Tu mi je na šodru spodrsnilo in sem se v glavo udarila,« de Olga zatem, ko je mukoma prišepala do stola pred hišo ter se oprijela zidu, ko je sedala. »Gospa v stanovanju zraven je umrla, pa sva prosila za to drvarnico ob hiši, da bi bližje imela,« doda Jožef. Premestitev drvarnice se ni zgodila, tako kot še marsikaj drugega ne.

Nogo izgubil v nesreči

Jožef je invalid 45 let, v nesreči v vojski je izgubil nogo, »kaj češ, taka je usoda. Potem nisem mogel več normalno delati. Pa sem delal vse življenje, težko je bilo, delal sem, kar je bilo.« Olgi življenje ni bilo postlano z rožicami, bolečine v hrbtenici ter obrabljena kolena jo spominjajo na fizično garanje. Pred petimi leti sta v to, občinsko stanovanje, prišla zaradi tega, ker Jožef v prejšnje več ni zmogel navkreber po stopnicah: »Tu je bila nekoč drvarnica, pa so naredili stanovanja. To so zrihtali, ampak tu ne moremo normalno živeti,« pojasni, ko vstopimo v prostor.

Navzven daje hiša na ptujskem Zadružnem trgu 14 videz propadajočega poslopja, znotraj njega so novi zgolj prebeljeni zidovi, to je tudi vse: staro pohištvo v stanovanju je zagotovo preživelo marsikaterega uporabnika, edino gretje je starinski štedilnik na drva, ki prek cevi domnevno ogreva še sosednjo sobo. »Drva mi prideta pomagat nosit sestra in njena kolegica, jaz ne morem,« opravičujoče pojasnjuje Jožef.

Kopalnica sploh ni ogrevana, hladna je tudi poleti, ne le pozimi. Lesena okna se težko zapirajo; tistega, ki gleda na cesto, se sploh ne da zapreti, zato pozimi ne spita v sobi, ki ima ob kuhinji – ironično – edina ogrevanje iz štedilnika. »Veste, kako je hladno. Vse piha, vse,« potarna Jožef, ko potolče po lesenem okvirju oken.

Te dni, ko je znova deževalo, je vlaga spet vstopila skozi ista okna, dasiravno je Jožef že pred letom dni prvič poskušal spremeniti situacijo: »Dal sem prošnjo na občino, oni so jo posredovali stanovanjskemu servisu, ki skrbi za občinska stanovanja, in zdaj mi že eno leto obljubljajo, da bodo zrihtali,« se priduša Roškar. »Najemnina je sto evrov na mesec, midva jih dobiva skupaj manj kot 450, pa plačujeva. In oni ne morejo urediti oken?«

Ni jim mar ne za zidove ne za ljudi

Na ptujski občini najverjetneje živijo drugače kot invalidski par, pa tudi čas dopustov je; zato je ena izmed svetovalk na naša vprašanja odgovorila le, da bodo pojasnila o svojem (ne)delovanju glede občinskega stanovanja obrazložili v torek, pa čeprav bi v odgovorih le pojasnili znana dejstva za nazaj, ki so se že zgodila. Iskanje stanovanjskega servisa prav tako ne zbuja upanja za Jožefa in Olgo: njihova telefonska številka ne obratuje več, drugih podatkov ni na pretek – razen da je stanovanjski servis na Ptuju v stečaju. Pojasnila občine bodo več kot dobrodošla, sploh glede na stanje objekta, za katerega – po videzu sodeč – ne skrbi dober gospodar, ampak nekdo, ki mu ni pretirano mar ne za zidove in ne za ljudi znotraj njih. A kaj bo z okni?

Soseda invalidskega para v sosednjem stanovanju ima novo okno, ki tesni: »Ista situacija je bila pri gospe, ampak ona si je naročila okna. Midva pa se prebijava iz dneva v dan, kakor veva in znava, nimava za eno okno, kaj šele za štiri,« doda Jožef. Olga pa, kot da bi se ustrašila prevelikih pričakovanj, po tihem reče: »Lahko bi nama dali vsaj bližjo drvarnico, če že okna ne dajo. On je invalid in ne more …« nato ne zmore več niti ona, solze se ji ulijejo iz oči vsled vsega trpljenja in grenkobe, ki ju nosita oba v dušah. Jožef pravi, da mu je eden uradnikov dejal, naj gre delat. »Kako naj grem delat pri 66 letih, ko sem večino življenja invalid?« se čudi. Prav ob slovesu navrže drobno prošnjo, da če bi kdo izmed bralcev nemara imel kak boljši štedilnik ali drva odveč, da bi s tem zelo pomagal staremu paru. Očitno se lahko zaneseta le na pomoč soljudi, saj sistem slovenske države že dolgo ne ščiti starih, ubogih in nemočnih.