Invalida okradli že drugič v pol leta

LJUBLJANA – Bil je to povsem normalen delovni dan – sreda, 6. avgusta. Z ženo Petro sta se ob osmih zjutraj ravno odpravljala na šiht. Oba sta prikovana na invalidski voziček. Z dvigalom sta se spustila v podzemno garažo pod blokom v Novih Poljanah. In ko sta slednjič le dospela do boksa, se je 39-letni Marjan Mežnar samo prijel za glavo in se celo nasmehnil. Njegovega štirikolesnika namreč že drugič ni bilo tam, kjer bi sicer moral biti, v samo nekaj mesecih mu ga je nekdo – že drugič izmaknil!

»Veste, prav nobene miloščine ne želim,« nam je roteče dopovedoval. Nekako bi rad le do svojega štirikolesnika. »Če bi ga slučajno kdo opazil, prosim, naj me obvesti!«

Hendikepirani bajker

Marjan Mežnar je pri šestih letih padel z balkona ter si usodno poškodoval hrbtenico. Vse odtlej je na vozičku. V tistem trenutku se je njegova svoboda krepko zožala. In le malo je bilo priložnosti, da bi se vsaj za hipec počutil – enakovrednega. Ena takšnih se mu je ponudila leta 2010, ko si je s privarčevanim denarjem omislil štirikolesnika (tajvanske znamke). »To je edini motor, ki ga vozimo lahko paraplegiki, ki še imamo nekaj moči v rokah,« je pojasnil. Da pa ga je res lahko vozil in se pred časom na poti do avstrijskega Maltatala pridružil celo devetdesetčlanski odpravi čisto pravih bajkerjev, »kjer smo se imeli res noro«, ga je moral prirediti tako z ročnimi zavorami kot prirejenim sedežem in še čim. »Pri zvezi paraplegikov imamo tudi sekcijo ATV, ki šteje 60 članov!« smo izvedeli. »Glede na to, da smo ves čas na vozičku, mi je ta motor resnično popestril življenje,« je priznal Marjan, ki se mu je končno uspelo vsaj dotakniti brezmejne svobode.

Te pa mu letos nekdo očitno ne privošči več.

Izropan boks

Prvo marčevsko nedeljo sta hotela z ženo nekam na izlet. »V Mavčiče na ribe!« sta sklenila. »Prideva do boksa – prazno,« se še živo spominja. Živo oranžnega štirikolesnika, kljub celotnemu varnostnemu sistemu, ki ga premorejo in v katerega je Marjan vse dotlej tako zaupal, preprosto ni bilo več. Nemudoma je poklical policijo, prišli so kriminalisti, celo forenziki. »A smo ga našli šele potem, ko sem dal njegovo sliko na družabno omrežje!« Že dve uri po tem, ko je Marjan obvestil javnost o izginotju svojega oranžnega konjička, je zazvonil telefon. Motor je bil opažen v bežigrajskem stanovanjskem naselju BS3! »Neki mulo se je fural z njim, šel sem tja, obvestil policijo, čim pa jih je ta videl, je – normalno – izginil!« Znanec, ki živi v tem naselju, pa je njegovo vozilo našel že naslednji dan, a razbitega in parkiranega za smetmi, ne boste verjeli, pri Zvezi paraplegikov!? »Noro, kajne?!« Marjan še danes ne more povsem verjeti. Takrat ni mogel verjeti niti videnemu, videl je namreč povsem razbit štirikolesnik, »z odtrgano pnevmatiko, pobranimi zavorami, povsem popraskan in brez prtljažnika, ki mi ga storilec še do danes ni vrnil, kaj šele plačal!« nas je ogorčeno seznanjal oropani sogovornik. Škode je bilo za tisoč evrov!

(Ne)varnostni sistem

Pobalina, ob prestopku je bil še mladoleten, od maja je že med odraslimi, brez vsakršne šole, zaposlitve, celo brez stalnega prebivališča, so organi kmalu zatem izsledili. Z znanim prestopnikom se zdaj ukvarja socialna služba. Z njim se je Marjan Mežnar potem srečal še na sodišču, tam se mu je falot pred sodnico celo opravičil, ampak, saj veste, kako je s tovrstnimi opravičili, naloženo mu je bilo, da mora oškodovanec do konca avgusta poravnati vse stroške, ki jih je imel medtem s popravilom.

Izvedel je tudi, da mu ga ni sunil le eden, temveč sta bila takrat na delu dva roparja, o tem drugem sicer ne ve nič, le to, da si bosta morala prestopnika stroške deliti. Ker pa se najbrž, predvidevamo, ne znata dogovoriti o vsoti, Marjan doslej denarja še ni videl! Še več: »Ker vse odtlej nisem dobil prtljažnika, ta pa je zame ključnega pomena, saj se obenj oprimem in potegnem na motor, se od marca sploh nisem več vozil z njim!« Ugotovil je tudi, da so vse nadzorne kamere in vselej pripravljena interventna ekipa, ki naj bi se odzvala na vsak sprožen alarm, pravzaprav navaden pljunek v morje »in da vse to zastonj plačujemo«!

Kje si, oranžni konjiček?

Da plačuje(jo) zastonj, je (do)končno spoznal v začetku avgusta, ko je četverica malopridnežev, kot se je ugotovilo, hotela ukrasti kar tri motorje! Ker so se v njihovo garažo priplazili obrnjeni, njihovih obrazov (še) niso razvozlali.

Takrat jim je uspelo ukrasti sicer le dva, njegovega štirikolesnika in sosedovega endura, tretjega so pustili v garaži, ker jim ni vžgal. Pri Marjanovemu so zlomili ključavnico, staknili kable in se odpeljali, spet s hrbti obrnjeni?

Marjan Mežnar, ki je o kraji tudi tedaj obvestil družabno omrežje, se boji, da bo tokrat do svojega štirikolesnika prišel veliko težje kot prvič. Več kot tri tedne po tistem namreč še vedno ni ne duha ne sluha o vpadljivem živo oranžnem štirikolesniku.

Njegov sosed je svojega medtem že našel. Prijatelj mu je sporočil, da ga je opazil v bližnjem Štepanjskem naselju. »S tvojim motorjem se nekdo vozi po Štepanjcu!« ga je obvestil. Poklicali so policijo, »ta pa se je spet pripeljala z marico, hrupno in na veliko, itak, da so se razbežali,« je spet zmajeval z glavo Marjan. Pa sta šla sosed in njegov kamerad v zasedo oprezat in čakat, na lepem sta ga zagledala, se za njim zakadila z avtom, prestrašeni pridanič je pobegnil, sosedov motor pa pustil. »Res, škoda, da ga niso takrat ujeli,« je kar malo žal Marjanu. »Ta človek zagotovo ve, kje je moj!«

Slovenske novice so zdaj nemara celo zadnja Marjanova rešilna bilka, ob katero se lahko opre in pozove vse, ki mogoče vedo, kje je njegov štirikolesnik, ki mu tako veliko pomeni. Od izginotja je namreč minilo že tako dolgo, »bog ne daj, da so ga medtem že prodali, ali pa ga povsem razstavili …«

Registriranega je imel, zavarovanega ne, »že zaradi, kot pravijo, strogo nadzorovane garaže nisem niti pomislil, da bi mi ga kdo ukradel, da pa bi se mi to zgodilo celo dvakrat!?«

Zdaj se z ženo nadvse bojita tudi za kombi, ki ga za nameček krasi prirejeno dvigalo. »Če nama še to sunejo, me bo gotovo kap!«