ZAGORCI, PTUJ – Junijskega nedeljskega jutra zakonca Vida in Franc Weingartner iz Zagorcev v občini Juršinci ne bosta hitro pozabila. »Mesece in mesece sem imela težave z žolčnimi kamni. Medtem sem doživela že nekaj manjših napadov in bila tudi na pregledu pri zdravniku, kjer so me za sredino julija naročili na pregled z ultrazvokom. Toda prehitela me je prekleta nedelja. Četudi sem vzela kar tri tablete proti bolečinam, te nikakor niso pojenjale,« nam je vsa iz sebe pripovedovala 63-letna Vida. Zato se je njen dve leti starejši zakonec Franc odločil, da na pomoč pokliče reševalce.
In doživel neljubo izkušnjo: »Odtipkal sem številko 112. Sprva so me vprašali, s katerega območja sem, pa sem odvrnil, da s ptujskega konca. Vezali so z reševalno postajo. Nato sem vljudno nadaljeval, da je ženi sila v trebuhu in če bi lahko prišel ponjo reševalni avtomobil. Doživel sem šok, ko so mi odvrnili, naj jo sami pripeljemo v bolnišnico, češ da ni na razpolago nobenega reševalnega avtomobila.« Franc Weingartner, domala vsej Sloveniji znan po svoji megalomanski božično-novoletni osvetlitvi hiše v Zagorcih z lučkami, verjetno ne bi bil presenečen, če ne bi omenil, da je invalid. Doživel je že tretji srčni infarkt, že desetletja pa ima težave s hrbtenico in hodi le s pomočjo bergel.
Mrzli pokrovi rešilcev
Ker mu ni preostalo drugega (z ženo in mladoletno vnukinjo v hiši živijo sami), so se z zadnjimi močmi spravili v avtomobil in odpeljali proti bolnišnici na Ptuju. Četudi mu je njegov zdravnik po zadnjem infarktu in nujnem operativnem posegu vožnjo avtomobila odsvetoval, je sedel za volan in ženo nekaj minut po pol četrti zjutraj pripeljal v dežurno službo ptujskega zdravstvenega doma. »Predal sem jo zdravnikom, jaz pa sem se odpravil do reševalnih vozil, ki so bila parkirana v bližini. Mislil sem si, da ni mogoče, da bi se vsi prav v tem kratkem času vrnili s terena v bolnišnico. Zato sem preveril, ali so pokrovi motorjev topli. A začuda so bili vsi hladni, kar je pomenilo, da že nekaj časa niso bili v pogonu,« je svojo plat zgodbe nadaljeval Franc Weingartner.
Je možno, da v današnjih časih, ko bi vsi morali imeti dostop do nujne zdravniške pomoči, komu odklonijo pomoč? Drugo plat medalje smo preverili v zdravstvenem domu na Ptuju, kjer naj bi zakoncema zavrnili prevoz z reševalnim avtomobilom. Dr. Metka Petek Uhan, vodja službe nujne medicinske pomoči, je naši zgodbi prisluhnila in odgovorila: »Poglejte. Potrebujem konkretne podatke.« Ko smo ji razložili, kaj in kako, nam je obljubila, da nas bo, ko bo zbrala vse podatke, poklicala. In nadvse korektno in profesionalno držala obljubo. A na naše presenečenje nas ni poklicala vodja, ampak se je na drugi strani oglasil dr. Izudin Kanlić, ki je tragične noči po telefonu govoril s Francem Weingartnerjem.
Konfuzen posnetek
Zdravnik, ki je v noči na prejšnjo nedeljo dežural v reševalni službi, je dogodek zelo obžaloval in nam je pojasnil: »Poglejte, imam 53 let in še nikoli v poklicni karieri nisem nikomur dejal, naj spravi pacienta v bolnišnico, kakor ve in zna. Prosim, če pridete na sedež reševalne postaje in tudi sami poslušate posnetek. Pogovor z gospodom je nekoliko konfuzen, a na koncu me je le vprašal za moje ime in priimek, zaželel lahko noč in odložil slušalko. Medtem sem tudi jaz poskušal po telefonu priklicati družino, da bi se jim opravičil in se obenem pozanimal o zdravstvenem stanju gospe, a se mi ni še nihče oglasil na telefon.«
Z dovoljenjem zdravnika smo tudi na lastna ušesa želeli poslušati posnetek pogovora, ki se avtomatsko snema in hrani tri mesece, potem ga izbrišejo. Dobre dve minuti dolg pogovor se je začel z razlaganjem Franca Weingartnerja s povsem mirnim glasom, da je njegova žena naročena na pregled žolča in da ima zdaj hude bolečine v predelu trebuha ter da je sam ne more pripeljati v bolnišnico, ker je invalid. O tem, da ga je že trikrat zadela kap, nazadnje pred kratkim, in da naj ne bi vozil avtomobila, ni razlagal. Kanlić je večkrat svetoval, naj gospa vzame še katero tableto proti bolečinam (spasmex ali buscopan), in na koncu dobesedno dejal: »Naj jo nekdo pripelje. Da bi poslali rešilca po njo? Ne gre, za te zadeve ne gre. Kdo pa bo prišel ponjo, ko bo dobila injekcijo? Res ne, gospod, toliko avtomobilov ni. Ni življenjsko nujno, naj še kakšno tableto vzame.«
Rešilec ni taksi
Takrat Izudin Kanlić še ni vedel, da bodo Vido Weingartner zadržali v bolnišnici in da ji bodo le dobra dva dni pozneje z operativnim posegom odstranili žolčne kamne. Na srečo vseh se je zgodba končala srečno. Poseg je potekal brez večjih zapletov in Vida se je medtem že vrnila domov, a se še vedno sprašuje, zakaj po njo ni prišel rešilec: »40 let sem plačevala zdravstveno zavarovanje. Zdaj pa doživim kaj takšnega. A moram poudariti, da so me, ko sem bila enkrat v rokah zdravnikov, obravnavali nadvse profesionalno.« Le pohvalne besede pa je o isti reševalni postaji imel tudi Franc Weingartner, ki se je z njimi srečal že večkrat, nazadnje ob zadnjem infarktu.
Pogovor z zakoncema je, potem ko smo ji naznanili zgodbo, imela tudi vodja reševalne službe Metka Petek Uhan: »Gospo in gospoda Weingartnerja sem poklicala, saj sem želela slišati njuno plat zgodbe. Najprej sem ju povprašala, ali pričakujeta opravičilo, a sta mi dejala, da za to opravičila ni. Opozorila sem ju tudi na pritožbeni postopek, a ga nista želela sprožiti. Tudi sicer imamo v našem zavodu malo pritožbenih postopkov, lani le sedem, oskrbujemo pa 70.000 ljudi. Zdravnik se mora prek telefona odločiti, kaj in kako. Presoditi mora, ali gre za nujen prevoz, a so pravila, ki jih postavlja zavarovalnica, zelo ohlapna. Nujen prevoz je upravičen le, kadar gre za življenjsko ogroženo stanje, kot je na primer nezavest. Takrat sploh ni dileme. Toda konkreten primer spada med mejne primere.«
Odgovornost za neljubi zaplet je stežka naprtiti enemu človeku. Verjetno bi dežurni zdravnik drugače reagiral, če bi bila razlaga Franca Weingartnerja drugačna, morda bolj podrobna, predvsem glede njegovega zdravstvenega stanja. Da zdravnik Izudin Kanlić zares obžaluje, mu gre verjeti. Drugače verjetno ne bi dal dovoljenja za poslušanje posnetka telefonskega klica. Najraje bi, če bi lahko, čas zavrtel nazaj in ravnal drugače.
