RINČETOVA GRABA – »Ko sem marca letos odšel v pokoj, sem imel v mislih le uživanje v jeseni svojega življenja,« nam je uvodoma na dvorišču družinske hiše v Rinčetovi Grabi razlagal 52-letni Zlatko Halabarec. Toda za možakarja, ki si je pokojnino trdo prigaral kot rudar v velenjskem rudniku, je prišlo vse kaj drugega. Še do sredine septembra je bil poln elana, njegovo glavo so polnili projekti, na vrtu si je postavil rastlinjak in si v njem uredil namakanje. Toda dobrih štirinajst dni po svetu hodi ves obupan: »Čez noč se je moje življenje postavilo na glavo. Prebujam se sredi noči, ne morem več zatisniti očesa, in vse zaradi strahu, da bi ostali brez strehe nad glavo. Brez hiše, ki sva jo z ženo trdo prigarala.«
Pisal se je 16. september letošnjega leta. Zlatko Halabarec je bil pri spravljanju drv, ko je za hišo opazil nevsakdanje dogajanje: »Sprva nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem videl, da se orehi, ki stojijo na hribu za hišo, približujejo našemu domu. Dvakrat sem moral pogledati, preden sem se sploh zavedal, da se je sprožil zemeljski plaz.« Odšel je za hišo in videl pravcato katastrofo. S hriba je zdrsela gromozanska zemeljska gmota, s seboj pa nosila floro in favno. »Opazoval sem, kako zemlja vsako minuto zdrsne za kak centimeter,« je dogajanje tragičnega dne opisoval Zlatko.
Dolina miru
Proti naravi se da le malo storiti, zato Halabarčevim ni ostalo drugega, kot da so počakali. Sicer so na pomoč poklicali gasilce, a teh je premalo, da bi se borili s skoraj milijon kubičnih metrov velikim plazom. Tudi odgovorni v civilni zaščiti so le odkimavali z glavo, ko so si ogledali razdejanje na hribu za hišo. Brezidejno so hodili okrog, fotografirali, vendar se za družino Halabarec ni spremenilo prav nič. »Obrnil sem se na občino, kjer pa so mi razložili, da pomagajo le tistim, ki so se morali izseliti iz svojih domov, tako da so jim poiskali nadomestne lokacije za življenje. Denarja za sanacije ni,« je obupan Zlatko Halabarec in se kar nekoliko ironično vpraša: »Kaj naj tako dolgo čakamo, da bomo tudi mi morali iz svojega doma?«
Hiša Zlatka Halabarca in njegove žene Brigite (pod isto streho živijo še tašča, hčerka in njen izbranec) leži, kot sam pravi, v dolini miru. »Tukaj ni slišati ropota, niti mestnega vrveža ne. Le zjutraj, ko se ljudje odpravijo v službo, je slišati avtomobile, drugače pa le žvrgolenje ptic,« je zaljubljenost v vas, kamor se je pred tridesetimi leti priženil, potrdil Zlatko. Vse do sredine septembra, ko je s sosednjega hriba prihrumel plaz. Zaskrbljeni gospodar ponoči domala ne zatisne očesa. Ob vsakem najmanjšem poku skoči pokonci in se z baterijsko svetilko v rokah odpravi pregledovat plazišče.
S sekirami za zemljo
Koliko se premika? Vmes se je plaz nekoliko ustavil, a je postal v zadnjem času ponovno aktiven. Zlatko je v zemljo na metrski razdalji zabil palice, eno je plaz že požrl, drugo bo v nekaj dneh. Toda vse kaže, kot da se s plazom ne obremenjuje nihče drug kot samo družina Halabarec. Čeprav bi se moral tudi lastnik. Po denacionalizaciji so se ljudje v tistih krajih s sekirami v rokah bojevali, kdo bo imel večji kos zemlje. Zdaj, ko je treba zemljo obdelovati, so vsi stisnili rep med noge in puščajo obdelovalne površine propadati. Na hribu za hišo Halabarčevih je bil nekoč vinograd, danes je bolj podoben džungli, le še iz grmovja štrleči betonski stebri naznanjajo, da je tam nekoč stalo osrčje prleškega vinarstva.
Toda niso le neobdelane površine krive za plaz, ki se vsak dan bolj približuje domačiji Halabarčevih. Kot nam je dejal Zlatko, je pod hribom nekoč deloval rudnik premoga. Ta je imel sedež v Presiki pri Ljutomeru. Stari ljudje znajo povedati, da je več zračnih jaškov iz rudnika rjavega premoga vodilo tudi v Rinčetovo Grabo. Da jih večina ni sanirala tako, kot bi jih morali, je jasno in prav mogoče bi bilo, da so se v poletju, obilnem z dežjem, napolnili, zdaj pa je začela voda spodnašati zemeljsko gmoto. »Tašča zna povedati, da je bil eden od izhodov iz rudnika za našo staro hišo. Seveda se v manjših rudnikih sanacija ni tako načrtovala kot v Velenju, kjer je natančno določeno, kaj, kje in zakaj,« je dodal Zlatko Halabarec.
Vojska, kje si?
Kako rešiti hišo Halabarčevih? Pravzaprav sta rešitvi le dve. Prva bi bila v središče plazu skopati jarek, položiti drenažne cevi in odvajati vodo. »Ne bi me motilo, če bi voda tekla tudi v potokih mimo naše hiše, samo da jo rešimo,« je s solzami v očeh nadaljeval Zlatko. Toda denarja za najem bagra ni, tudi upokojeni Zlatko ga nima. Sicer je dobil v predvolilnem boju za stolčke v lokalnih skupnostih vrsto obljub, kako bodo nastalo težavo rešili, a po navadi takšne obljube po koncu volitev hitro padejo v pozabo. Tudi domači gasilci so predlagali, da bi se angažirala vojska, toda zamisli so naletele na gluha ušesa. »Petdeset vojakov bi jarek prekopalo v enem dnevu, verjetno v nekaj urah. A če iz vsega skupaj ne bo nič, mi ne bo preostalo drugega, kot da za kramp in lopato poprimem sam. Čeprav sem invalid, imam za seboj že nekaj operacij, sem naredil načrt, da če začnem sredi oktobra kopati, bom na začetku maja končal,« je utopično pripomnil Zlatko.
Druga rešitev pa bi bila, da bi v zemljo zabili železne pilote, ki bi drseči plaz preusmerili stran od hiše. Toda za tovrstni poseg bi družina iz samooklicane doline miru potrebovala najmanj 30.000 evrov, o katerih pa pri svojih skromnih plačah in pokojninah niti sanjajo ne.
Krik na pomoč
Ena od idej, ki jih ima Zlatko Halabarec, je povezana z njegovim nekdanjim delodajalcem v rudniku v Velenju. »Spominjam se, da smo imeli v Velenju večjo količino starih železniških tirov. Ti bi nam prišli zdaj še kako prav, saj bi s tem domala povsem rešili problem, plaz pa bi speljali stran od hiše,« je dejal Zlatko. Morda pa bo krik na pomoč dosegel koga izmed odgovornih v rudniku v Velenju, da bi pomagal nekdanjemu rudarju, ki je za rudnik in tovariše marsikdaj tvegal tudi svojo glavo. Sprva nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem videl, da se orehi, ki sicer stojijo na hribu za hišo, približujejo našemu domu.
