Jezus Kristus in Josip Broz - Tito sta rojstni dan slavila, oziroma ga še, na dan, ko se (najverjetneje) nista rodila: dan mladosti je bil 25. maja, če ste slučajno pozabili, božič je 25. decembra. Titova rojstnodnevna fešta je bila velik spektakel, osrednja prireditev je bila štafeta mladosti, Jezusovo rojstvo se je pa tistihdob praznovalo bolj skrivaj, v intimi domov. Za dva odrešenika pač ni bilo dovolj prostora.
Zdaj imamo samo še en praznik, božič, čeprav, ironično, v prevladujoči rdeči barvi, pospremljen s fanfarami potrošniške mrzlice. V iskanju daril v nakupovalnih središčih ljudje obupani hodijo drug po drugem, delikatese tekmujejo v ponudbah in popustih za praznične specialitete, in ko se družina po opravljenih nakupih skupaj z vrečkami zbaše v avto, iz radia zadonijo osladne, milijonkrat prežvečene božične popevke v stilu Do They Know It's Christmas (vsa čast radijski postaji, na kateri je voditelj včeraj zjutraj rekel: »Prazniki so pred vrati, rock je pa zmeraj glasnejši. Gremo naprej, brez božičnih komadov!«). Pa med vožnjo proti domu otroci navijajo za lutke Božičkov, ki visijo s stanovanjskih poslopij, saj veste, kot da se z vrečami daril tihotapijo v stanovanja.
K sreči vedno obstaja možnost izbire. Tako kot sem v mladosti preklopil ob neposrednem prenosu štafete mladosti na katerega od preostalih petih TV-kanalov (danes jih je na voljo 500), se tudi poskusim ne drenjati po šoping centrih pet minut pred dvanajsto. Vsaj večino nakupov opravim že nekaj tednov prej. Če že imam idejo za darilo, zakaj bi čakal?! Je pa res, da je po navadi ravno z idejo največji križ.
Preostali božični rituali so pri nas takšni, kot se jih spominjam iz ranih dni: krasitev drevesca in potem razdelitev daril. Božično kosilo. Objemi, iskrene želje in občutek povezanosti, kakršen mogoče med letom sem ter tja spolzi med prsti. Ampak ob vsakem božiču vem, da je še vedno tukaj. Takšne praznike bi vam zaželel pod Titom in enake vam med zdajšnjo kapitalistično navlako: radostne in zdrave. Imejte se radi.