Ime je dal sveti Martin

Kraja ni težko najti, saj je blizu Litije ali gradu Bogenšperk, ki ga mnogi poznajo zaradi Valvasorja, mlajše generacije pa imajo v njem poročna slavja. Območje Šmartna je bilo poseljeno že v prazgodovinskem obdobju. Leta 1931 so domačini na Šumpreku odkopali gomilo iz železne dobe z ženskim in moškim okostjem z bogatimi pridatki. Raziskave kažejo, da je dobro utrjena naselbina lahko obstajala skoraj 700 let, razcvet pa doživela v železni dobi.

Znano je le, da so že Rimljani izkoriščali rudnik na hribu Sitarjevec. Južno od gradu Slatna so sledi stare topilnice in rovi, ki so tudi na območju Velike, Šimenčkove, Slatenske in Ojstermanove doline. Z rudiščem na Maljeku naj bi bilo Šmartno povezano s štiri kilometre dolgim rovom, ki so ga končali leta 1648 in je imel izhod pri kapelici. Na rudarjenje v okolici Šmartna opozarja tudi nagrobni kamen rudarskemu mojstru Christofu Brukherschmidu iz leta 1537, ki stoji v šmarski cerkvi, z napisom: Bog blagoslovi plemenito rudarstvo. V 16. stoletju sta rudarstvo in fužinarstvo dosegli prvi vrhunec.

Najstarejša hiša v Šmartnu, ki stoji na hribu, ima vzidano letnico 1580 in je bila last Lichtenchalterjevega beneficiata. V njej je bila v drugi polovici 17. stoletja tudi grafična in slikarska delavnica Mollerey.

Sredi trga, kjer stoji današnja mogočna novogotska cerkev, je prvotno stala stara župnijska, posvečena sv. Martinu. Verjetno je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja. Ker je postala premajhna, so jo 1899. podrli in zgradili novo od 1899. do 1901. po načrtih arhitekta Adolfa Wagnerja. Gradnjo je vodil Ivan Lavrenčič, župnik in dekan v Šmartnu. Že leta 1901 je bila posvečena. Stavba ima gotski, baročni rebrasti obok in baročni kapeli. Glavni oltar in prižnico je izdelal kamnosek Feliks Toman 1901., stranska oltarja leto pozneje. Od 1911. do 1913. jo je poslikal Anton Jebačin (oboke, križev pot in prečni ladji). Šmartno je dobilo ime po cerkvi sv. Martina, ki so jo po legendi zgradili tam, kjer je 11. novembra, na god omenjenega svetnika, na površje prišla skupina zasutih šmarskih rudarjev. Prvič, vendar nepotrjeno, se kraj s tem imenom pojavi v cerkveni listini iz 1135., ko naj bi oglejski patriarh postavil svojega vikarja tudi v Šmartno.

Odpravimo se do Bogenšperka, idiličnega kraja z gradom, izjemno kulturno dediščino ne le naselja, temveč vse naše domovine. V deželnem jeziku se grad in gospostvo Wagensperg imenuje Bogenšperk. Janez Vajkard Valvasor je tu preživel dvajset najbolj ustvarjalnih let svojega življenja (1672–1692).

Stroka Bogenšperk opredeljuje kot renesančno stavbo s štirimi stolpi (ustno izročilo pravi, da so bili pozidani najprej, nato pa povezani med seboj), pri čemer so trije bolj izraziti, četrti, severni, pa manj. Rodbina Wagen je imela Bogenšperk v posesti vse do prve polovice 17. stoletja, ko je propadla ta mogočna družina, ki naj bi imela v obdobju, ko je imela največjo moč, v gradu celo kovnico denarja. Zadnji izmed Wagnovih, Jurij, je poslopje zapustil menihom – avguštincem, med katerimi je bil do svoje smrti leta 1630. Po Valvasorjevem bankrotu je grad 1692. prešel v last Janeza Andreja Gandina. Vmes je bilo veliko lastnikov. Leta 1853 so ga prodali knezu Windischgrätzu, ki je prav v tem času začel kupovati (predvsem na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem) vse, kar je le lahko. Med drugim je postal lastnik Planine, Konjic, Podsrede, Žužemberka... Windischgrätzi so se lotili tudi delne grajske prenove stavbe in sledi njihovega dela so še danes vidne v knjižnici. V tem gradu je Valvasor ustvaril najpomembnejša dela. Zanimivo pa je, da je pred leti zgodovinar dr. Boris Golec odkril še živečega potomca našega polihistorja, Egona Ehrlicha (1931). Upokojeni polkovnik avstrijske vojske z Dunaja je iz osmega kolena in je šestkratni pravnuk znamenitega polihistorja.

Med obema vojnama je grad skupaj s posestvom hotel za letno rezidenco kupiti knez Pavle Karađorđević.