LJUBLJANA – Kadar koli neka mednarodna ustanova Slovenijo uvrsti na razmeroma visoko mesto na takšni ali drugačni neugledni lestvici, zaradi česar, jasno, niti približno ne moremo biti ponosni, predstavniki slovenske domnevno pravne in demokratične države najprej odločno zanikajo upravičenost takšne uvrstitve, potem pa takoj začnejo mrzlično iskati najrazličnejše povsem birokratske izgovore, ki naj bi dokazovali, da se nam je bržda zgodila krivica. Prav to se je, kajpak, zgodilo, ko je avstralska nevladna organizacija Walk Free Foundation (WFF) svetovno javnost obvestila, da v času v marsičem perverzne globalizacije nismo priče samo nepojmljivim pojavom, ki po vseh zunanjih značilnostih spominjajo na čas fevdalizma, marveč so med nami (v naši neposredni bližini) celo ljudje, s katerimi zavrženi pripadniki (ne)človeške vrste ravnajo tako, kot da bi prvi bili njihovi sužnji. Po podatkih WFF je namreč ta hip na planetu 30 milijonov sužnjev, del teh pa životari tudi na območju naše države. Pri nas naj bi jih bilo na srečo samo od 7000 do 7800. Samo?
Smo res boljši
od Mavretancev?
Če je, skratka, med 162 obravnavanimi državami prav na vrhu lestvice WFF Indija, kjer v razmerah skrajno ponižujočega prisilnega izkoriščanja, slabše kot, na primer, nedotakljive indijske krave, trpi približno 14 milijonov ljudi, če je na drugem, prav tako sramotnem mestu Kitajska in če v Mavretaniji v suženjstvu živijo kar štirje odstotki prebivalstva, se je naši državi uspelo uvrstiti »komaj« na 67. mesto. Mar nimamo dovolj dobre zakonodaje, se vsakokratna naša vlada ne trudi, da bi jo le še izboljšala? Žal niso pomembni samo zakonodaja in različni varuhi takšnih in drugačnih pravic. Tudi Indija ima menda (po mnenju mednarodnih pravnih strokovnjakov) odlično zakonodajo za boj proti suženjstvu, vendar jo izjemno slabo izvaja oziroma je velikokrat niti ne.
Naš nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi mag. Sandi Čurin pa potem za časnik Delo samopašno izjavi, da se mu ocena, da je na območju Slovenije od 7000 do 7800 suženj in sužnjev, vendarle zdi pretirana, saj meni, da bi tako visoko številko lahko dobili le, če suženjstvo definiramo v širšem ekonomsko-družbenem kontekstu, če pa ga v ozki pravni opredelitvi trgovine z ljudmi, pa skoraj gotovo ne.
Zakaj nacionalni koordinator sploh lahko kvasi takšne neumnosti? Kot da bi v različnih državah (žal tudi v Sloveniji) v suženjskih razmerah lahko živele samo žrtve trgovine z ljudmi. Zakaj bi bilo za nekoga, ki pri nas brezpravno životari dobesedno kot suženj, pomembno, ali ga mag. Čurin, varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer ter morda tudi še predsednica vlade mag. Alenka Bratušek in večina poslancev »glede na širši ekonomsko-družbeni kontekst« le ne smatrajo za sužnja? Če že prejemajo svoje bajne plače, naj raje končno storijo vse, kar je v njihovih močeh, da v Sloveniji, ko bo WFF naslednjič objavil lestvico, ne bo sužnjev. Da Imretu Jerebicu, generalnemu tajniku Slovenske karitas, ne bo več treba kot vpijočemu v puščavi opozarjati, da je Slovenija danes celo dežela izvora trgovine z ljudmi, mag. Borutu Gabrijanu z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pa na počasno in zato še vedno zelo pomanjkljivo sprejemanje odločitev ter slabo informiranost pristojnih služb in uradnikov.
Vladna (medresorska) delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi priznava, da je slovenska policija lani poleg več zasužnjevalnih pojavnih oblik izkoriščanja prostitucije in drugih spolnih zlorab vendarle zaznala in potem obravnavala tudi povsem očitne primere prisilnega (zasužnjevalnega) dela, kakršni sta prisilno beračenje in prisilno opravljanje kaznivih dejanj. Niti to, da je naša država na seznamu WFF v skupini držav, v kateri so še Vietnam, Peru, Tadžikistan pa Hrvaška, Srbija in BiH, ter da je pri nas za zdaj veliko več izkoriščanih in ponižanih delavcev kot sužnjev, nam ne more biti v ponos. |
