Ima hišno številko, javne 
ceste pa ne

STARA OSELICA – Tam nekje nad dolino Sovodenjščice (na meji med škofjeloško in idrijsko zemljo) ležijo po bregovih redko posejane naselbine, med hišami je po nekaj kilometrov cest, ki se iz asfaltnih prelevijo v makadamske in vodijo nekam pod nebo. Pri enem od makadamov nas počaka Franc Troha, nekdaj poštar in gasilec, ki je svojčas iz ognja rešil dva (že opečena) otroka. V rajnki državi je dobil medaljo dela, to je le prvo v vrsti številnih priznanj za njegov trud. Pa vendar se človeku, ki je vse življenje predan ožji in širši skupnosti, lahko pripeti, da od skupnosti ne doživi istega, ampak nasprotno.

Pes živi bolje

Življenje nekdanjega poštarja Franca Trohe na sila odročnem hribu je že samo po sebi dovolj velik izziv, sploh če človek pod palcem nima dovolj premoženja, da bi lagodno preživljal stare dni, ampak nenehno krpa iz meseca v mesec. »Zdaj od 600 evrov penzije dam 250 za pufe, 200 za položnice, s preostalim pa jaz in oba psa životarimo. Pes bolje živi kot jaz,« nekako brez jamranja izusti Franc, ki živi z dvema psoma najdenčkoma ob gozdni cesti, ki mu greni jesen življenja.

Ta pot – ki jo je predsednik tamkajšnje krajevne skupnosti Stanko Bajt v enem izmed dopisov opiše kot »kolovozno« – se vije tam od nekdaj, poštar Troha (kot mu pravijo v njegovih krajih) pa jo je prvič širil daljnega leta 1970 ter pridobil vsa soglasja od lastnikov zemljišč, delali pa so po sistemu vzajemne sosedske pomoči. »Po tej cesti so vozili les, material za hiše, nekoč so vlačili s sankami. Sami smo plačali buldožer,« se spominja Troha. Krajevna skupnost je v naslednjih letih dostavljala gramoz, iz občine Gorenja vas - Poljane oziroma krajevne skupnosti pa so jo vse do leta 2009 sanirali z občinskimi sredstvi, saj je bila leta 1985 zavedena v registru občinskih poti, pojasnjuje Bajt. Pot je bila tako javna kot gozdna; zavedena je bila v registru občinskih javnih poti pa tudi v tistem gozdnih. Težave so nastale, ko so leta 2008 cesto iz prometnice znova spremenili v gozdno pot.

»Takrat, ko so usklajevali na državnem nivoju, so še ene ceste padle ven. Krivda nekoga pa je, da je cesta padla ven. Čudno je, da je hiša s hišno številko ob gozdni poti,« se čudi Bajt. Troha doda nove argumente v svoj prid. »Javni promet poteka po njej, poštar prinese gor Novice, tudi rešilec pride, pa še planinci hodijo mimo. To je javna pot,« je prepričan možakar, ki dobro pomni razliko. Do leta 1970 je porival poštarski moped navzgor, odsihmal se je lahko peljal, zdaj se znova težje. Sploh pozimi.

Znova prepričevanje lastnikov

Cesta do Trohove kajže v gozdu je na nekaterih robovih precej načeta, povrhu ima Troha avto iz prejšnjega tisočletja, ki ga zdeluje zob časa. »Vsaj dva klanca bi bilo treba asfaltirati. Zadnje deževje je znova vse razrilo, nameravamo pa znova nasipati,« je o poti, ki upokojencu greni dneve, dejal Bajt. Pot navkreber gre, dokler ni snega; in verjetno je Troha eden najsrečnejših Slovencev zaradi suhega vremena. Dasiravno bi bila pot splužena, je potovanje po njej mučno, čeprav traja manj kot kilometer; še posebno težko je, ko povodnji odnesejo pesek. Iz leta v leto je težje, odkar je pot gozdna.

»Zdaj tukaj mimo vozijo tovornjaki s hlodovino, jaz pa vzdržujem cesto,« stanje opiše Troha. Tovornjaki s peskom so kratkoročno dobrodošli, »ampak to ne nuca dolgo, jaz pa želim, da se cesta enkrat za vselej uredi: pride zima in ne moreš voziti. Pride povodenj in je voda do kolen.« Moti ga, ker so vsa prostovoljna dela in njegov težko prigarani denar šli v nič z eno spremembo, ki je ne more več popraviti sam s svojim delom kot prej. Kavelj je v tem, da lastnik zemljišča (po katerem poteka gozdna pot) po informacijah kranjskega zavoda za gozdove nasprotuje vnovični spremembi namembnosti, saj pot uporablja kot gozdno.

»Prvi pogoj, da mi to kategoriziramo, je, da Troha lastnika pregovori, da dovoli odmero ceste,« je jasen Bajt. Nato doda, da so zavodu za gozdove že poslali dopis, naj skrbijo za gozdno cesto, če so jo že ekskluzivno uvrstili na seznam gozdnih cest. In šele ob pridobitvi soglasja, ki ga je leta 1970 že imel, bo lahko znova stekel postopek za prekategorizacijo ceste, po kateri Troha vse težje prihaja pred svoj domači prag. Nekaj tovornjakov peska, ki jih odnesejo vode, očitno ne zapolni vseh lukenj, med katerimi je poštar Troha v bistvu ostal brez ceste, ki jo je sam razširil. Kot pravi upokojenec: »Včasih je treba le malo, recimo zaželeti dober dan ali dobro jutro, in se ti vsa vrata odprejo.« Včasih je treba še več, da bi se vrnilo nekdanje stanje, ki je bilo boljše od sedanjosti.