Kako malo je treba, da se človek preseli za 35 let v preteklost. Vonj po sveže pokošeni nogometni zelenici na ljubljanskem Viču, na pomožnih igriščih Svobode se drenjajo starejši nogometni rekreativci in mladi upi. Igrišče ob igrišču, vsi zavzeti, vsi v lovu na gole, zmage. Spremljal sem desetletne in malce starejše mulce v prijateljski tekmi dveh klubov. Osem na osem so se postavili, vsi skrajno resni frajerčki, borbeni ne glede na znanje in spretnost, s takšnimi in drugačnimi kopačkami, z bolj ali manj trendovsko urejenimi pričeskami ter z gibanjem, kretnjami in vzkliki soigralcem, po katerih uganeš, ali jim je bolj pri srcu Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Zlatan Ibrahimović ali pa Kevin Kampl, da o obeh nadobudnih vratarjih s hladnokrvnostjo Jana Oblaka niti ne pišem.
Spremljam igro, gibanje fantov, vsi v urejenih formacijah. Ve se, kateri štirje so v obrambi, trije na sredini igrišča, eden v konici napada. Morda kdo od njih kdaj pretirava s preigravanjem, drugi izgubi koncentracijo in premočno pomisli na sošolko, ki mu vzbuja nasmeh in rdečico na obrazu hkrati, tretjemu je malce slabo, ker je morda pretiraval s kokakolo. Oba trenerja, eden izmed njiju je tudi v vlogi sodnika, lepo artikulirano pojasnjujeta svojim mladim varovancem, kaj jim je storiti. Brez kričanja, ihtavosti, pretirane strogosti in ustvarjanja nepotrebne napetosti. Vidi se, da mulci sproščeno igrajo nogomet, hkrati pa se igrajo. In se pri tem preznojijo, kakovostno utrudijo s svojimi prijatelji, s katerimi tvorijo ekipo. Navajajo se na red, delo, disciplino, odgovornost, solidarnost, pripadnost skupini. Da, storijo tudi napako, a imajo za sabo tovariše iz ekipe in trenerja, ki jim bodo pomagali opraviti s težavami in dvigniti glavo pred novimi izzivi. Ker jim ni vseeno za varovanca soigralca, kolega, prijatelja. Podobno smo v športu klesali svoje značaje, navade in pojmovanje življenja v naših otroštvih. Z zmagami smo krepili samozavest in odločnost, največ smo se naučili iz porazov, solz in razočaranj. Vodilo je bilo ostati pošten ter zvest sebi in ekipi. Mar ni danes vse isto? Pustite otrokom, da se igrajo, da zmagujejo in izgubljajo. Podpirajte jih pri njihovem trudu, naučite jih, da je predaja čista izmišljotina, poštenost, spoštljivost in prijateljstvo pa nenadomestljive vrednote. Pustite otrokom, da se igrajo ter učijo v zmagah in porazih. Rok Tamše Na kožo
