Februar je prazničen, osmega smo pokopali Prešerna, danes pokopljemo Pusta, jutri pa crkljamo svoje partnerje. Valentinovo, praznik zaljubljencev, večinoma, ne pa nujno, gre za moškega na eni in žensko na drugi strani, navdušuje trgovce in množice, premišljujoči posamezniki pa zgolj nonšalantno zamahujejo z roko, češ da je to še en izvozni artikel ameriškega imperializma, podobno kot Coca-Colin Božiček in v vseh pogledih bučna noč čarovnic.
Mene pri valentinovem moti predvsem to, da je pač en dan, posvečen ljubezni. Ljubezni mora biti posvečenih 365 dni v letu.
Ne drznem si biti pokroviteljski in podučevati sodrugov o nežnem spolu, ampak pri svojih letih sem pa že spoznal, da je tista krilatica, da smo moški z Marsa, ženske so pa z Venere, samo izgovor za lenobo prvih in drugih, neprepričljivo pojasnilo, zakaj nam je skupaj težko, drug brez drugega pa tudi ne moremo. Ko zapademo v dolgoletno rutino, se zato prijazno ignoriramo, pač teramo družinski/partnerski lajf. Jaz te sprenevedave ležernosti ne sprejemam, v igri, v kateri moški vemo, da ne moremo zmagati, ženske pa mislijo, da lahko, ne počivam niti sekunde, ljubezen, ki jo doživljam, ni padla z neba in ni samoumevna, resda globoko zakoreninjena je občutljiva zel, ki jo je treba zalivati.
Tekočino za zalivanje je pa sila komplicirano sestaviti, vsak mora najti svoj recept, in da bi bilo še bolj zapleteno, se recept z leti spreminja – v različnih obdobjih so zahteve zelike različne. Vedno pa je pomembna sestavina pozornost. Povedati svoji žen(sk)i, da se je lepo uredila – saj se je na koncu koncev za nas –, poslušati njene pripovedi (da se izognemo tisti »saj sem ti to že rekla, pa me nikoli ne poslušaš«), ji, ne nazadnje, podariti šopek rdečih vrtnic na čisto nemogoč dan, ko ji gre vse narobe.
Toda četudi je taka pozornost prisotna vse leto, na valentinovo ne sme manjkati. Na valentinovo je šopek le še malo večji.
Ker na koncu koncev: ali je kaj več vrednega kot ljubiti in biti ljubljen?
