KRANJ – »Star sem bil 19 let, ko sem prvič poskusil drogo. Prepričan sem bil, da bom samo poskusil in še isto sekundo končal. Mislil sem si, da se mi niti pod razno ne more življenje obrniti zaradi tega prekletega praška. A točno to se je zgodilo,« opiše Igor Knez štirinajst let dolg pekel, v katerega je naivno padel v najstniških letih. Pred enim letom se je Kranjčan pri svojih štirih križih trdno odločil, da spomine na turbulentna narkomanska leta izda v knjigi. Načrte je uresničil letos poleti in v nekaj mesecih mu je – spretnemu prodajalcu, ki je svojčas denar služil kot akviziter – uspelo prodati skoraj vse knjige.
V lokalu več kot natakarji
Po napotilih Igorja Kneza, ki je svoje zgodbe sprva popisoval v blogu Knezulčina, smo se ta teden sprehodili po Kranju, kakršnega so videle njegove oči v devetdesetih letih minulega stoletja. Gremo v staro mestno jedro, kjer v bližini osrednjega trga, tik za osrednjo novoletno smrečico, zavijemo v uličico. Ta je še danes porisana z grafiti. Na koncu ulice se izriše dvoje znanih vrat – za enimi je bil svojčas lokal Ajda, za drugimi lokal Črni baron. Oba že dolga leta ne delujeta več, a dvajset let stari spomini na pestro dogajanje so še živi.
Kot da bi se dogajalo včeraj, Igor Knez natančno opisuje tudi v svoji knjigi Bil je čas...: »Pozimi sem hodil v biljard klub Črni baron in takoj poleg njega v lokal, imenovan Ajda. Tam sem igral biljard za denar. Pa še kar dober sem bil, čeprav nikakor ne najboljši. Pa travo sem kadil kar redno od petnajstega leta dalje. V teh kafičih sem prebil več ur kot natakar. V tem letu je obratoval še delavski dom, kjer so konce tednov prirejali mladinske plese. Kmalu po letu 1990 so ga zaprli.
To pa je le dvignilo število narkomanov v Kranju, ker se mladina ni imela dati nikamor več, razen v par lokalov, kjer pa je bil heroin bolj dostopen. Spomnim se primerov, ko so mladci prišli kupit malo trave, a jim je kdo raje ponudil tršo zadevo in začelo se je.« S še enim lokalom, tistim sredi kranjskega blokovskega naselja Planina, pa je tesno povezano prvo sogovornikovo srečanje z drogami: »To je bila majhna beznica z igralnimi avtomati in dvema metroma šanka. Tu se je zbiralo mnogo takratne mladine.« Nekega poletnega dne leta 1992 se je prav tam s kolegom dogovoril za prvo črtico. Ta se ga je prijela šele po nekaj urah: »Zenice sem imel kot šivanke in čisto steklene oči. Počutil sem se enkratno.« Ob tem Igor Knez omeni, da bi bilo s fotoaparatom v roki smiselno obiskati še kanjon Kokre, kamor so se ga v devetdesetih hodili zadevat (»Vendar pazi, da ti ne spodrsne, ker je treba od sredine stopničk skreniti tja za skalo.«) in nekdanji vrtec blizu kranjske avtobusne postaje. (»U, tam se je dogajalo... Ubibože... Poleti si nisem upal z natikači hoditi po tistem vrtu, toliko igel je bilo. Tam je kuhalo deset ljudi naenkrat. Nekoč je kolega iz kupa igel potegnil eno, češ da je ravno ta njegova, jo napolnil in si jo zapičil v žilo.«)
V žile vsaj pol milijona €
Igor Knez se danes spominja, da je sedem let snifal in se načrtno ogibal igle, nato pa je tudi njega poneslo v pekel. Na samo dno. Živel je na ulici – sprva, a le kratek čas, v nekdanjem domu JLA v Kranju, nato v zapuščeni hiši nasproti ljubljanske urgence. Kranjčan v knjigi opisuje tudi poti, ki so ga vodile do denarja, ki ga je (po)rabil za drogo.
Novce je dobival predvsem s prodajo različnih predmetov – od nastavkov za prho do knjig – po domovih. Z izjemnimi akviziterskimi sposobnostmi si je po lastnem izračunu prislužil vsaj pol milijona evrov, ki jih je pognal po žilah. »Hja, nekdaj je bilo prodajati po domovih lažje, saj so ljudje imeli več denarja. Danes bi bilo početi kaj takega težje, morda nemogoče,« razmišlja sogovornik, ki je pred sedmimi leti nehal jemati droge.
Zakaj? »Ni bilo kakšnega posebnega trenutka razsvetljenja, temveč sem se tako odločil, ker mi je bilo dovolj vsakodnevnega iskanja denarja. To, kako zaslužiti denar za naslednji šus, je bilo v moji glavi od jutra do večera. Odločil sem se, da temu naredim konec, in šel sem na detoks v Ljubljano,« pravi Igor Knez.
Čeprav knjiga o sceni, del katere je bil v devetdesetih naš sogovornik, ni namenjena poučevanju, temveč gre zgolj za skupek spominov na posamezne dogodke iz preteklosti, pa je del zapisov namenjen tudi staršem. Igor Knez pravi: »Predlagam, da starši ne začnete panično meriti zenic svojih otrok, ker ni nujno, da boste uganili, in obtožba po krivem je težka stvar za zaupanje mladostnika, ki se bo le še bolj zaprl vase. Pozorni bodite na kinkanje! Če sredi kosila komaj dr??i odprte oči in z glavo zleze v krožnik juhe... 'Če smo ga pa včeri do petih zjutri žurali',« se začne izgovarjati. Značilno je menjavanje razpoloženja.
Čudno je, da se sam sebi niti ne zdiš preveč zadet, čeprav te pod mizo brat že v tretje brcne v nogo, da ti sporoči, da se skuliraj. »Takrat je pa že čas za alarm! In kaj lahko starši naredijo, če pri svojem mladostniku opazijo znake za alarm?« Igor Knez razmisli, preden tehtno odgovori: »Pravzaprav ne poznam pravega odgovora na to vprašanje. Pomembno je, da se starši z otroki mnogo pogovarjajo, da govorijo o vsem in si zaupajo. Je pa tako, da se mora vsak sam odločiti, da bo prenehal jemati droge. Dokler se ne odloči, ne bo pomagalo nikakršno prepričevanje.«
Milijon je pognal skozi telo, srce in dušo
Knjigo Igor Knez sklene z besedami: »Pri sedemnajstih sem si govoril, da potrebujem milijon mark, da bom lahko normalno zaživel. Leta so tekla, padal in pobiral sem se pogosto. Plačal sem ogromen davek dolgoletne kalvarije hazarderstva, alkohola in drog. Skozi leta sem res imel v rokah tisti milijon, ki pa je šel večinoma skozi telo, srce in dušo. Danes sem vesel, da sem skozi detoksikacijo prišel do novega začetka, ki je bil kronan z rojstvom hčere, ki je poglavitni razlog, da se v najtežjih trenutkih življenja ne obrnem k vragu omame in raje ostanem z njo.« Citat Čudno je, da se sam sebi niti ne zdiš preveč zadet, čeprav te pod mizo brat že v tretje brcne v nogo, da ti sporoči, da se skuliraj.
