Lahko da je oseba, ki je Tini Maze zagrozila s smrtjo, otrok vedno noseče matere idiotov. Morda je saboter ali pa zgolj oboževalec Nemke Marie Höfl-Riesch, ki je v skupnem seštevku svetovnega pokala takoj za Črnjanko. No, ne takoj – za debelih tisoč pik.
Bavarska policija išče pošiljatelja grozilnega mejla, šampionkin spremljevalec Massi pa si želi, da bi šlo za idiota in ne saboterja. Toda neuravnovešeni idiot je lahko nevarnejši od preračunljivega saboterja.
Zavijmo v neki drugi beli šport, dvajset let nazaj: 30. aprila 1993 je v četrtfinalu teniškega turnirja v Hamburgu gledalec z imenom Günter Parche z nožem za ločevanje kosti od mesa v hrbet zabodel Moniko Seleš, medtem ko je počivala ob robu igrišča. Dvajsetletna Jugoslovanka se je sesedla v šoku. Vbodna rana med lopaticama je bila globoka centimeter in pol, še precej globlje je rezilo zarezalo v njeno psiho.
Fizično je hitro okrevala, duševno se ni pobrala nikoli. Med najboljše teniške igralke na svetu se je vrnila po dveh letih, osmim zmagam na turnirjih za grand slam pred napadom je dodala le še eno, v Avstraliji leta 1996. Tedaj je nekdo pred finalom sporočil organizatorjem, da jo bo ubil. Grožnje so ji zamolčali, da je ne bi omajali pred dvobojem za lovoriko.
Seleševa po napadu vse do konca kariere 2003. ni več nastopila v Nemčiji, saj ni mogla razumeti, da napadalca Parcheja, oboževalca konkurentke Steffi Graf, niso kaznovali. Bil je neprišteven, sin vedno noseče matere idiotov.
V Garmisch-Partenkirchnu organizatorji Mazejevi niso ničesar skrivali, nasprotno. Massi jim je prav to najbolj zameril, toda kako naj bi v mestecu s 26.000 prebivalci četica tajnih agentov neopazno varovala zmagovalko svetovnega pokala?
Prav je, da so grožnjo s smrtjo obravnavali resno. Smrtno resno. Vsekakor resneje, kot pri nas obravnavajo grožnjo, ko denimo znana faca javno sikne, da bi bilo treba tega novinarja ubiti, ali pa ko kdo po pošti s smrtjo zagrozi strankarskemu prvaku.