LJUBLJANA – Povolilna kombinatorika je na skorajšnjem vrhuncu, posamezne stranke pa zmagovalki, Stranki Mira Cerarja (SMC), že ponujajo konkretna imena za ministrske stolčke in tudi postavljajo pogoje, pod katerimi bi bile pripravljene vstopiti v vlado.
Kratko analizo volilnega in povolilnega dogajanja je pred dnevi za portal Slovenskenovice.si podal Miro Kline 
, na podobna vprašanja pa nam je zdaj odgovoril še Matej Makarovič z novogoriške fakultete za uporabne družbene študije in analitik.
Kako komentirate razplet, je zmaga stranke SMC za vas presenečenje?
Zmaga SMC je sicer nenavadna v smislu, da je uspelo zmagati nekomu, ki ni ponudil niti oprijemljivega programa niti konkretnih obljub, ni pa presenečenje, saj so jo kazale že predhodne anketne meritve in tudi skladna je z vzorcem zadnjih let: sistematičnim zavračanjem skoraj vsega v politiki, kar je videti staro, in nekritičnim sprejemanjem skoraj vsega, kar je videti novo.
Kakšno koalicijo naj sestavi Cerarjeva stranka? Koga naj povabi k sodelovanju, koga izpusti? Katere stranke bi po vašem mnenju sestavljale lahko najmočnejšo koalicijo? Kaj svetujete Cerarju, kaj naj stori – kot se je v preteklih vladah že mnogokrat izkazalo – z »nezanesljivim« Karlom Erjavcem (stranka Desus)?
Za Slovenijo in za SMC bi bila najboljša mešana koalicija. Ker je SMC večinoma dojeta kot bližja levici, bi bila idealna kombinacija s SDS, vendar zaradi obojestranskega pomanjkanja sposobnosti za sporazumevanje do česa takega ne bo prišlo. To bo Cerarja prisililo, da bo gradil koalicijo predvsem z levimi strankami, pri čemer se bo moral vprašati, ali je javnofinančno in gospodarsko-razvojno bolj uničujoča koalicija z Desusom ali koalicija z ZL. Verjetno bo na koncu vendarle moral izbrati Desus.
Bo na oblikovanje koalicije bistveno vplivalo, ali se bo Bogovičeva stranka SLS uvrstila v parlament?
Verjetno res, ker bi bila SLS verjetno edina desnosredinska stranka, ki bi bila pripravljena sodelovati tudi v sicer popolnoma levosredinski koaliciji.
Kaj bo glede na trenutno stanje za novo vlado pomenilo delovanje močne SDS v opoziciji? In njihova odločitev – če bodo pri njej vztrajali –, da ne bodo prevzeli vodstvenih funkcij v DZ.
V dejanskem smislu verjetno malo, saj bo imela levica, če štejemo vanjo tudi SMC, v državnem zboru prvič v zgodovini slovenske demokracije ustavno večino, zato bo potreben toliko bolj buden nadzor nad oblastjo. Morebitni delni bojkot iz vrst SDS v smislu zavračanja parlamentarnih funkcij najbrž ne bi koristil nikomur, saj bi se SDS z njim marginalizirala, parlament pa bi ostal tako rekoč brez močne in polno delujoče opozicije. Osebno sicer mislim, da bo ideja o takem delnem bojkotu pri SDS dokončno opuščena.
Kako presenetljiv je prodor Združene levice v parlament? Kako so/ste ga lahko analitiki spregledali in zakaj? Podatki kažejo, da so jih volili mladi in tudi (očitno razočarani) nekdanji volivci stranke SD.
Ankete in analize tega niso povsem spregledale, se je pa v resnici zgodilo tik pred volitvami. Zanimivo je, da se je SD spustila v tekmo za radikalno levičarski del volilnega telesa, vendar pri tem preprosto ni mogla biti tako prepričljiva kot nova stranka, ki je bila že v izhodišču tako usmerjena. Ponovno se je potrdilo, da so imeli novinci zaradi široke naveličanosti javnosti nad dosedanjo politiko prednost pred etablirano stranko.
Malce špekulacije: kakšen bi bil povolilni zemljevid, če se Cerar ne bi odločil ustanoviti stranke? Bi imela večjo težo morda stranka še enega »novinca«, Igorja Šoltesa, ki so ga nekateri – vsaj pred Cerarjevim prihodom – kovali v zvezde in ga že razglašali za novega mandatarja? Volilni izidi njegove stranke Verjamem so precej klavrni ...
To je res čista špekulacija. Najverjetneje bi imeli v parlamentu poleg dosedanjih strank še SLS, Šoltesov Verjamem, Jankovićevo PS, morda celo DL in Pirate. ZaAB in SD bi bili močnejši. Volilna udeležba bi bila nekoliko manjša, sile pa znatno bolj razpršene.
