NA KOŽO

Hvalnica norosti 
in naša varčnost

Objavljeno 05. junij 2015 00.20 | Posodobljeno 05. junij 2015 00.41 | Piše: Jadran Vatovec

Ker dober glas seže v deveto vas, je Evropski parlament slišal za še eno našo norost.

Študentska organizacija Iskra pripravlja protestni shod, ki bo najverjetneje že čez pet dni. Na njem namerava vlado pozvati, naj zagotovi denar za finančno pomoč študentkam in študentom, ki naj bi prihodnje leto odšli na Erasmus+ izmenjavo v tujino. Ker? Ker so se sredstva, predvidena za delovanje Javnega sklada za razvoj kadrov in štipendije, v okviru vsesplošnega vladnega varčevanja skrčila za toliko, da v študijskem letu 2015/16, tako kaže, ne bo razpisa za štipendije Ad futura za uresničevanje programa Erasmus+. Študenti, skratka, po novem naj ne bi več prejemali mesečnega dodatka k Erasmus+ štipendiji in zato pač ne bi mogli več odhajati na prakso v druge države. Četudi sta si prakso v tujini že doslej privoščila samo dva odstotka vseh študentov. Četudi je politika ves čas trdila, da bi bilo dobro, da si jo privošči vsaj 18 odstotkov. Ker dober glas, kot pravimo, seže v deveto vas, je v Evropskem parlamentu na eno od naših najnovejših norosti opozoril dr. Igor Šoltes. Na slovenske oblastnike je namreč od tam apeliral, naj še enkrat razmislijo o posledicah uničevanja programa Erasmus+.

Kako, ali ni premier dr. Miro Cerar v začetku maja populistično obiskal sedež Movita, naše nacionalne agencije programa Erasmus+? Ali se ni ob tej priložnosti seznanil z uspešnim izvajanjem evropskih programov za mladino in z gostitelji navdušeno klepetal o pomembnosti podpiranja bodočih slovenskih izobražencev? Se je, seveda, je.

A že nizozemski renesančni humanist Erazem Rotterdamski je v svojem delu Hvalnica norosti opozoril, koliko škode si povzročamo z lahkomiselnostjo, neodgovornostjo, neumnostjo in s kopico drugih tako človeških lastnosti: »Velikokrat sem videl, kako običajne ljudi na vsakem koraku njihovega življenja skvarijo najbolj neumna prepričanja in odločitve. In bolj sem hrepenel, da bi odkril ustrezno zdravilo za to, kot pa v resnici upal, da mi ga bo uspelo odkriti.« Je pa Erazem že takrat verjel, da bi nujno morala obstajati vsaj možnost, da aristokracija – v redu, danes bi besedico aristokracijo kazalo nadomestiti z besedico razočarani državljani – in nekatere državne ustanove zamenjajo slabe vladarje. Je bil naiven, a ne?

Deli s prijatelji