Hudourniki rušili vse
 pred sabo in ubijali

Na današnji dan, 8. avgusta, leta 1924 je bila najhujša vodna katastrofa na ozemlju naše države. O tem, da se je zgodila v lepem poletnem dnevu, so v naslednjih dneh obširno poročali takratni dnevniki Slovenski narod, Slovenec, Jutro ter številni tedniki in mesečniki. Povzetek iz njih je zabeležen tudi v zborniku Pogubna razigranost, 1994, podjetja PUH iz Ljubljane, ki celovito ponazarja težko predstavljivo kalvarijo, ki jo je po suhi, neporaščeni podlagi povzročil nekajurni zliv vode z neba. Pred leti nam je o svojem doživljanju te ujme pripovedovala danes pokojna prof. Jeja Jamar - Legat. »Mi smo bili takrat v Loki,« se je spominjala pred sto leti rojena avtorica kronike Kaibetova hiša na Škofjeloškem placu. »Na hrano smo hodili v gostilno k Pepetu, v vogalno zgradbo med Grabnom in Kopališko ulico. Nič hudega sluteč smo šli na večerjo. Naenkrat je začelo liti. Ker ni prenehalo, smo čakali in čakali in ven hodili gledat, kaj se dogaja. Ob dveh ponoči smo se odločili, da gremo domov. Do kolen smo bredli vodo od Pepeta do Kaibetove hiše na drugi strani placa. Na Mestnem trgu je bila prava reka.« O naslednjem dnevu nam je zaupala: »Z Dobravčevima puncama, z Jelko in Minko Hribernik, smo bile prijateljice. Rekli so, da jim je odneslo hišo. Šla sem k njima, ne da bi povedala doma, kam grem. Puštalskega mostu ni bilo več. Z nekim brodom ali nekaj takega smo se prepeljali čez Poljanščico. Ko sem prišla v Puštal do Dobravčevih, res ni bilo več hiše in mogočne žage. Lezla sem v hrib in tam videla nabreklega konja, ki je ležal na bregu. Pripovedovali so, da je odneslo vse mostove po dolini Hrastnice ter da je Kristanovim vzelo punčki. Zato sem mislila, da so tudi vsi Dobravčevi mrtvi. Prilezla sem preko razbite struge potoka in končno srečala prijateljici. Vprašali so me, ali doma vedo, da sem prišla k njim. Povedala sem jim, da ne. Bilo mi je skoraj deset let, a kljub temu me je bilo ves čas strah, kaj bodo rekli domači. Ko sem se vrnila domov, sem bila krepko tepena. A jaz sem bila vesela in ponosna, da sem tam srečala živi prijateljici.«

Pred hišo nastalo jezero

Če je desetletna Jeja posredno doživljala ujmo 8. avgusta 1924 na območju dolin potokov Hrastnica, Ločnica in Mačkovega ter Petačevega grabna oziroma na okrog 50 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju med Škofjo Loko, Polhovim Gradcem in Medvodami, je danes pokojni Andrej Šimic iz doline Ločnice to preverjal na lastni koži. Mimogrede še podatek, da se je po izračunih strokovnjakov v nekaj urah zlilo na to hribovito-dolinsko ozemlje pod Toškim čelom in Grmado 3,7 milijona kubičnih metrov dežja ali desetino povprečnih letnih padavin Slovenije. »Rojen sem bil 1908. leta v Ločnici in dobro se spomnim 8. avgusta 1924. leta. V datumu in letnici se trikrat pojavlja številka osem,« je ob srečanju potrdil svoje vedenje o tem dogodku. »V Ločnici je imel oče Matevž poznano žago. Leta 1924 sem bil star 16 let. Julija sem bil pri bratrancu v Rogaški Slatini, kjer je bila poročena očetova sestra, avgusta pa je prišel bratranec k meni v Ločnico. Okrog osmih zvečer je začelo grmeti od zlodja. Pri sv. Katarini in za njo je bilo proti Poljanski dolini in Polhovemu Gradcu grozno. Kmalu se je začel naliv, kot da se je utrgal oblak. Oče, mama, bratranec in jaz smo šli v hišo. Opazovali smo, kako je začel kakih sto metrov pod hišo razdiralno divjati Beli potok in kako je zajezil zgornji del našega potoka. Nastalo je jezero, ki je od nas segalo še precej visoko v dolino. Pred naraščajočo vodo smo se umaknili na podstrešje, saj je bila zunaj voda že tako visoka, da nismo mogli iz hiše na breg. Tam smo čakali več ur. Ves čas se je bliskalo, grmelo in bil je en sam ogenj. Voda je začela vdirati v hišo. Napolnila jo je do sredine okna v pritličju in dvignila stvari, da so plavale po sobi. Tudi v hiši je nastalo jezero. Izračunal sem, da je bila zunaj globoka tudi do osem metrov.«

Vodna ujma zahtevala 19 življenj

Šimičevi so imeli pravzaprav srečo v nesreči. To jezero jim je sicer marsikaj temeljito zmočilo in ob iztekanju odneslo ves les, a hiša ni bila poškodovana. Drugače je bilo pri očetovem polbratu Janezu Aliču. Beli potok je podrl Aličevo hišo in pokopal Katarino Alič, por. Aleksejev, njeno sestro Angelo, brata Alojzija in Vincenca ter Katarinino hčerko Marijo. To niso bile vse žrtve v Ločnici in na ozemlju ujme, saj je tisti večer zaradi valov naraslih potokov umrlo kar 19 ljudi. Poleg že omenjenih v dolini Hrastnice še štirje otroci dninarja Jankoviča ter Jakob Fojkar in njegov hlapec. V Ločnici hlapec Miha Justin, na polhograjski strani pa Jožef Peklaj - Maček, njegov pastir Jožef Kozjak, Ana Šifrer, ki je padla z mostu v naraslo Gradaščico, omenjajo tudi Janeza Pečana.

Bi bilo podnevi manj žrtev? Posestnik in župan Jos Trobec s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem v svoji Kroniki navaja, da je bila polhograjska dolina ponekod zasuta s peskom celo 20 metrov na debelo. Količino le nekajurnih padavin pa ponazarjata podatka, da so Hrastnica in Ločnica s pritoki oziroma reka Sora skupaj po sedmih urah povzročili za 140 cm povišani vodostaj Save pri Litiji, ta je upadel za 60 centimetrov šele po šestih urah. Potem pa ga je nekaj časa držal na tej ravni vodni val, ki je prispel po Božni in Malem Grabnu ter Ljubljanici.