KAMNIK – Zgodba o 28-letnem Kamničanu Ninu Rakoviču je iz učbenika, ki se mu reče življenje. Je zgodba o šibkem, drobcenem in bolnem otroku, ki ga je trpka usoda že ob rojstvu prikovala na invalidski voziček. A hkrati je zgodba o močnem, odločnem in radoživem fantu, ki mu še tako težke preizkušnje ne morejo do živega. Zato je Nino fant – no, zdaj že moški –, od katerega bi se vsi lahko naučili pomembnih življenjskih lekcij.
Odličen učenec
O njem smo prvič pisali davnega junija 1998, takrat mu je bilo 11 let. Ob obisku nam je njegova mama Silva Rakovič povedala: »Zaradi obporodnih poškodb moj sin ne more govoriti, uporabljati rok in nog, tudi drža glave je slaba, poleg tega težko uživa hrano in diha. A kot da ni dovolj hudo, so se cerebralni paralizi pritaknili še spastičnost, atetoza in epilepsija.« Fant je že vse življenje popolnoma odvisen od pomoči drugih. Najbolj mu ob strani stoji prav Silva: »Seveda pride dan, ko je težko. A za tem vselej pride tudi trenutek, ko se zavem, da je vredno. Ko se mi Nino nasmeje in vidim, kako kljub vsemu v njem še vedno vladata sreča in veselje do življenja, je vse trpljenje poplačano!
Leta 1998 smo za Nina odprli Krambergerjev sklad. Tako ste drobcenemu in bolnemu fantiču s prispevki do boljšega življenja pomagali tudi vi, spoštovane bralke in bralci. Nino je bil namreč edini bolnik s tako hudo boleznijo v Sloveniji, ki je obiskoval takšno šolo kot njegovi zdravi vrstniki. Starši in vodstvo kamniškega zavoda ZUIM so zanj namreč našli strokovnjakinjo, specialno pedagoginjo Stašo, ki je Ninu pomagala opraviti vse redne šolske obveznosti. Staša nam je leta 1998 povedala: »Nino je odličen učenec, seveda pa pouk – čeprav je edini v razredu – poteka zelo počasi. Za snov, ki jo zdrav učenec predela v enem šolskem letu, Nino potrebuje tudi do dvakrat več.« A z veliko vztrajnosti, predanosti in volje je Kamničanu uspelo!
Gradijo dnevni center V nekdanji tovarni Alprem v Kamniku člani Društva staršev otrok s posebnimi potrebami, katerega del je tudi družina Rakovič, urejajo prostore za dnevni center za gibalno ovirane mlajše osebe, ki naj bi dokončno zaživel še v tem letu. »V našem društvu smo starši otrok s posebnimi potrebami, ki se vedno bolj pogosto sprašujemo, kam z otroki po končanem rednem izobraževanju, saj starši nismo našli institucije, v katero bi bili lahko otroci vključeni daljše časovno obdobje. Zato smo se odločili, da bomo začeli aktivnosti za ustanovitev dnevnega centra za gibalno ovirane osebe,« nam je razložila Ninova mama Silva. V dnevnem centru bodo mladostniki lahko ustvarjali, se družili, imeli na voljo pomoč, ki jo potrebujejo, vse aktivnosti naj bi potekale dopoldne, a o programu je ta trenutek še prezgodaj govoriti, saj je še v razvoju. |
Odprl razstavo
Ko smo Nina nedavno spet obiskali, v njem nismo več videli le nemočnega dečka, potrebnega pomoči. Povabil nas je na odprtje svoje prve fotografske razstave, ki jo je poimenoval Selfie! Njegov mentor Matej Peljhan (njegove fotografske delavnice Nino obiskuje že več kot tri leta) nam je povedal: »Dvajset Ninovih fotografij, ki smo jih razstavili v prostorih kamniškega centra za socialno delo, nastavljajo ogledalo nam vsem. Pred časom sem nekje prebral, da povprečen mladostnik – če verjamete ali ne – na dan posname do 50 selfiejev. Nato izbere enega ali dva in ju deli na družabnih omrežjih. Nino s fotografijami sporoča, da imajo tudi invalidi pravico posneti selfie, da imajo pravico biti videni, opaženi ali, če hočete, všečkani. Facebook je močan medij, tudi med ljudmi s posebnimi potrebami. Tako se povezujejo z vrstniki, jim pokažejo delo in sklepajo prijateljstva, četudi samo virtualna.«
Razstava je imela za Nina posebno velik pomen: »Rad bi se zahvalil mami, ki mi res veliko pomaga, sicer pa prvo razstavo posvečam pokojnemu očetu, ki ga imam zelo rad, čeprav ga že dve leti ni več med nami,« je na odprtju s pomočjo svojega mentorja sporočil Nino. Njegov projekt je odmeval tudi med strokovnjaki: priznani fotograf Vasja Kravanja je v recenziji zapisal: »Ta razstava je predvsem pričevanje, kako je gibalno in govorno oviran umetnik presegel prepreke ter naposled prišel do svoje besede. Prav to Ninu pomeni fotografija: priti do besede, izraziti samega sebe in biti slišan. Ko pritisne na sprožilec, ve, da vodi igro, zaveda se, da obvladuje prostor in ni prav od nikogar odvisen.
Postal bo stric
Njegova ljubezen do fotografije še vedno živi: »Ko imajo v zavodu ZUIM, ki ga je Nino obiskoval skoraj 20 let, kakšno prireditev, ga vodstvo rado vključi zraven, da fotografira dogodek,« nam pove Silva. Med drugim je invalidne otroke predlani, ko je bila na vrhuncu moči, obiskala smučarska zvezdnica Tina Maze, in takrat jo je Nino z veliko ponosa ujel v objektiv: »Ta trenutek si bo zagotovo zapomnil vse življenje,« je prepričana Silva, Nino se ob tem, kot da želi potrditi njene besede, široko nasmehne. Poleg tega si je zadal še en projekt – sto dni zapored vsak dan pripravi eno fotografijo, ki jo nato deli s sledilci na družabnih omrežjih.
Sicer pa se fant pripravlja na novo življenjsko vlogo – njegov mlajši brat, na katerega je izjemno navezan, bo postal očka. »To seveda pomeni, da bo Nino kmalu stric, in težko opišem, kako zelo se veselimo novega družinskega člana. Nino že navdušeno izbira imena za nečaka oziroma nečakinjo!« nam z žarom v očeh za konec še razkrije mama Silva.
