Hudo bolnega sina bi rada peljala na kopanje

VELENJE – »Imeti moraš voljo in ljubezen. Nikoli ne pomislim, da bi ga dala v dom. Zanj se bom borila, kolikor se bo dalo, in za moža, pa je lahko še tako hudo. Preprosto sem tega navajena, ker sem živela v rejniški družini in smo imeli kmetijo, kjer je bilo 80 glav živine. Bilo je zelo pestro, naučiš se težkega življenja in čisto drugače gledaš na stvari, ne pa tako kot mestni ljudje. Pride trenutek, ko se razjočeš in ti je hudo, ampak s tem moraš živeti naprej,« svojo življenjsko zgodbo, iz katere črpa tudi moč za naprej, opiše 39-letna Nataša Pinter. Skupaj z možem Jožetom namreč v občinskem pritličnem stanovanju sredi Velenja skrbita za 13-letnega sina Žiga, ki mu je sreča obrnila hrbet, tako da bo moral vse življenje presedeti na invalidskem vozičku. Njegova mama pravi, da je zbolel za najhujšo obliko cerebralne paralize in je gibalno oviran, tako da je popolnoma odvisen od staršev. Pri njegovih treh letih je tako zapustila službo in se odločila, da bo, kar ji s posebnim dodatkom za nego omogoča tudi država, skrbela za sina. Še danes si niti predstavljati ne more, da bi ga, kot ji je še med delom predlagala sodelavka, poslala v dom in bi tako »imela mir«. »Rekla sem ji, da sem enega sina že izgubila in da sem imela težko življenje ter da se bom zato borila za svojega otroka,« pravi Nataša in dodaja, da je treba ob težkih trenutkih stisniti zobe in se nikoli ne predati.

Možu odkrili raka na slušnem živcu

Njun prvi otrok, ki se je rodil 1997., je namreč zaradi dihalne stiske umrl le dva dni po porodu, prezgodaj in s carskim rezom pa se je tri leta pozneje rodil Žiga. Žalostno je tudi njeno otroštvo, saj je morala skupaj z bratom pri svojih osmih letih starosti zapustiti starše alkoholike in oditi k rejniški družini. Kljub temu da so tam zanjo zelo lepo skrbeli, pravi, da zaradi teh hudih izkušenj zdaj tudi drugače gleda na otroka. »Daješ mu ljubezen, ki je nisem imela. Boriš se za vse,« razlaga. Kot da pri Pinterjevih še ne bi bilo dovolj težav, se je zdravstveno stanje njenega moža Jožeta leta 2008 nenadoma poslabšalo, da je moral takoj v bolnišnico. »Takrat je prišel iz nočne službe in hotel iti na stranišče ter nenadoma padel. Dve leti ga je bolela glava, pa niso ugotovili, kaj bi bilo narobe. Šel je na slikanje glave in ugotovili so, da ima na slušnem živcu benigen tumor,« se spominja tistih dni in dodaja, da so se po dolgi operaciji pri njem pojavile še nekatere druge zdravstvene težave. Februarja letos bo moral Jože še enkrat na slikanje glave in Nataša močno upa, da zdravniki pri njem ne bodo našli kaj nevarnega. »Še danes nima pravega ravnotežja. Če hitro vstane, ga kar zanese,« še pove. Jože se po takratnem zdravljenju ni mogel več vrniti na svoje staro delovno mesto, ampak se je zaposlil v bližnjem invalidskem podjetju, kjer na mesec prejme nekaj več kot 600 evrov plače. Nataša je razložila, da njen mož po operaciji tudi ne sme dvigovati več kot šest kilogramov težkih stvari, tako da mora 66 kilogramov težkega sina od takrat naprej dvigovati sama. Na srečo je pred štirimi meseci na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani za to dobila posebno dvigalo. »Vsak dan ga moram od pet- do šestkrat dvigniti in križ kar trpi,« razlaga sogovornica, ki nas med tem pelje še v kopalnico, ki je prilagojena tako, da se vanjo lahko zapelješ z invalidskim vozičkom, v njej pa je dovolj prostora še za dvigalo. Z njim tako sina dvigne in ga postavi v posebej prilagojen sedež v banji ter ga umije. Žiga sicer zelo rad hodi v šolo, kjer se lahko druži s sošolci, ko pa ga mama pripelje domov, z veliko žogo telovadita. »Je pravi dobrovoljček,« dodaja Nataša in se spominja, kako je moral prestati operacijo kit na nogah, saj jih ni mogel več stegniti.

Poplave so jim uničile stanovanje

Družino so novembra 2012 prizadele tudi poplave. Narasla Paka, ki teče le nekaj metrov stran od njihovega stanovanja, jim je namreč zalila vse prostore stanovanja. »Paka je vdrla v trenutku, tako da sem samo sina dala v voziček in zapustila stanovanje in so mi nato pomagali sosedje. Vode je bilo za pol metra oziroma mi je segala do kolen,« opisuje takratno besnenje narave. Seveda je bilo treba nato prenoviti celotno stanovanje, kar ji je uspelo s pomočjo humanitarnih darov. Na vprašanje, ali si ob vsem skupaj vzame kaj časa zase oziroma ali ima kakšen konjiček, s katerim bi vsaj za nekaj minut pozabila na vse skupaj, Nataša odgovori, da ji za kaj takega časa ne ostane. »Vseskozi je tak tempo, kot da bi bili v začaranem krogu. Včasih komaj čakam, da je ura deset zvečer, da grem spat. Toliko sem utrujena, ker je zelo naporno. Še posebno takrat, ko je sin bolan, ko ima vročino,« razloži. Kljub temu da od države dobi nekaj denarja in da ga s svojim delom nekaj zasluži tudi mož, pa pravi, da ga glede na to, kaj vse za nego ves ta čas potrebuje sin, zelo primanjkuje. Sinu mora dodatno kupovati plenice, saj je en paket na mesec, v katerem je 28 plenic, premalo. Zelo rada bi videla, da bi ji na pomoč priskočili dobri ljudje in ji pomagali pri nakupu masažne blazine, s katero bi sinu pomagali pri lajšanju bolečin v križu, ki so posledica vsakodnevnega sedenja v invalidskem vozičku. Glede na to, da Žiga obožuje vodo, pa bi mu rada omogočila kopanje v toplicah. »Ko sva nekoč šla v toplice, sva bila skoraj eno uro v vodi. Jaz sem ga držala in mu masirala noge, tako da so se mu omehčale in da jih je lahko stegnil,« se spominja Nataša in dodaja, da bi sinu zelo prav prišla tudi posebna naprava, ki bi mu olajšala delo z računalnikom.