V bogati in neskončno dolgi zgodovini sodobne Cerkve je bilo Sloveniji minule dni dodeljeno vodilno mesto. Tako je v sredo svetu posmehljivo sporočil ugledni Financial Times, ko je tehtal sramotni dosežek mariborske nadškofije. Njen propad je verujočim in neverujočim zapustil neverjetno milijardo evrov terjatev, ki jo britanski časnik postavlja ob bok celoletnemu proračunu celotne vatikanske administracije; ta znaša četrtino v mestu ob Dravi pridelane izgube. Kar je za 114.000 duš, kolikor jih šteje moj Maribor, neverjetna številka. Za nameček bi bila zanesljivo še višja, ako Vatikana ne bi zmotili porniči, ki jih je po svojih teve omrežjih pod Alpami vrtel cerkveni T2. Poleg pornostarlet so tako v Maribor poslani vatikanski revizorji bolj ali manj naključno odkrili še ogromno luknjo. Menda podobno samemu peklu.
V cerkvi nisem bil od mladih nog. Se pa vseeno spomnim, kako sem kot najstnik odprtih ust in prestrašenih oči poslušal Onega, ki je s prižnice grmel proti grehu vseh vrst in odtenkov. Prav čutil sem, kako mi gleda v mojo otroško grešno dušo. Bilo me je sram, ponižno sem odšel k spovedi in nekomu izza zastrtega okenca spovednice plašno zaupal, kako sem brez vprašanja s police v shrambi vzel košček mesa, kako sem nekaj let mlajši sestrici skril njeno najljubšo igračo in kako sem med našo naj otroško igro ravbarji in žandarji izustil kletvico »hudič frdamani«. Z olajšanjem sem nato za dobljeno pokoro zmolil tri zdravamarije in dva očenaša ter potolažen odšel domov. Pa potem seveda skrbno pazil, da tistih grehov nisem ponovil.
Kakega pol stoletja pozneje mi je jasno, da vere ne gre enačiti s Cerkvijo. Da se grehi, celo tistih sedem smrtnih, ki jim Cerkev pravi naglavni, lepijo tudi na njene glasnike. Od papeža, kardinala, škofa do župnika in zadnjega kaplana v najbolj zakotni fari. Da so torej napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist doma celo tam, kjer pridigajo o čistosti. Tudi zato Bog zapušča cerkev. In tudi zato jih je v naši Sloveniji vse več, ki pravijo, da Bog sicer obstaja, da pa za pogovor z njim ne potrebujejo ne duhovnika ne cerkve, njenih zvonov in oltarja. Boga najdejo ali pa ne zgolj v sebi. V človeku.