Novo mesto – »Z Alenom Murnom, ki je imel na Dolenjskem dva lokala, Bar boter in Rdeči baron, sem pred več kot dvema desetletjema resda poslovno sodeloval, saj sem imel pri njem elektronske rulete. Tudi veliko uslug sem mu naredil, posodil sem mu celo 400.000 mark, a sem spoznal, da je lažnivec in prevarant,« je na novomeškem okrožnem sodišču dejal razvpiti primorski poslovnež Rajko Hrvatič. Na Dolenjsko je prišel, ker je ena glavnih prič v postopku zoper nekdanjega dolenjskega podjetnika Alena Murna, ki ga obtožba bremeni hudih očitkov: napeljevanja k umoru novomeške davčne inšpektorice in k ugrabitvi Rajka Hrvatiča, zaradi česar mu je tožilstvo na predobravnavnem naroku v zameno za priznanje ponudilo 12 let zapora.
Izgubil spomin
Zadeva je časovno resda že oddaljena, a za odmik je več razlogov, tudi to, da Murn nekaj časa ni bil dosegljiv in da se je soočal z izgubo spomina. A na obravnavi se je le spomnil, kako so nastali zgovorni posnetki, s katerih je jasno, kakšni nameni so bili v ozadju. »Ko so delali avdioposnetek, sem bil pod vplivom alkohola in droge, zato nisem vedel, kaj govorim. Ko pa so snemali video, je imel eden ves čas vame uperjeno pištolo, zato sem moral to govoriti pod prisilo,« je Murn poskušal prepričati sodnika Boštjana Koviča.
Hrvatič in Murn sta včasih poslovno sodelovala, stkala sta tudi prijateljske vezi, in prvi mu je v letu 1999 posodil 400.000 nemških mark, Murn je namreč, kot je dejal Hrvatič, dajal vtis, da je poln denarja. Vrniti bi jih moral v dveh letih, a to se ni zgodilo, Murn je kršil tudi pozneje sklenjeni aneks, s katerim sta vračilo dolga odložila še za dve leti, zato ga je Hrvatič tožil. In tožbo dobil.
Je pa Murn pozneje ovadil Hrvatiča zaradi izsiljevanja in napada, češ da ga je pretepel in mu grozil, da je moral podpisati ponarejene dokumente, da mu dolguje 400.000 mark, s čimer naj bi si prilastil njegovo premoženje. »Zanimivo, da se je Murn to spomnil tri leta po domnevnem dogodku. Ovadbo je dal šele potem, ko je videl, da bo izgubil pravdo, zato je mislil, da bo to njegova rešilna bilka. Zaradi tega sem moral priti vsaj desetkrat v Novo mesto in poslušati njegove laži, potem pa je tožilstvo ovadbo zoper mene zavrglo,« je pojasnil Hrvatič, ki je za Murnove domnevne zle namene izvedel z dveh posnetkov: sprva z avdioposnetka, na katerem je takoj prepoznal Murnov glas, potem še z videoposnetka. Murn naj bi se, tako obtožnica, maščeval davčni inšpektorici, ki ga je obravnavala zaradi prometa z nepremičninami na črno. »Znebil« naj bi se je tako, da je Saša D. nagovoril, naj ji na podvozje njenega avta podstavi bombo, na njeno varovalko pa priveže žico in nanjo postavi opeko, da se bo varovalka sprožila, ko bi inšpektorica avto spravila v pogon. Hrvatiča pa naj bi ugrabili avgusta 2005, ko bi s svojo jahto La Gioia križaril po črnogorskem morju. Ker naj bi imel pri sebi ogromno denarja, bi ga ugrabitelji izsiljevali in od njega zahtevali pol milijona evrov. A moža, ki jima je Murn naročil ugrabitev, o tem nista molčala, zadeva je hitro prišla do organov pregona.
»Ko sem na posnetku videl, kaj nameravajo, sem takoj poklical na davčni urad v Novo mesto,« je pojasnil Hrvatič, inšpektoričina nadrejena pa je v sodni dvorani povedala, da so grožnje vzeli zelo resno, ogroženi inšpektorici so celo zagotovili posebno policijsko varstvo. A Hrvatič se je vmešal v postopek svoje ugrabitve: srečal se je z moškima iz Srbije, ki naj bi ga ugrabila, in jima plačal 100.000 evrov. Ko je imel pri sebi oba posnetka, je zadevo prijavil policiji.
Tudi konopljo je gojil
Murnov zagovor, da je posnetke snemal pod prisilo oziroma pod vplivom alkohola in drog, je potrdil Sašo D., torej tisti, ki naj bi izpeljal umor inšpektorice. »Zagotovo se je z Murnom dogovoril, kako naj priča, in gotovo mu je kaj obljubil v zameno,« je takšno pričanje označil Hrvatič in ostro zavrnil navedbe Murnovega zagovornika Dejana Markovića, da bi Hrvatič Saša vključil v prodajo svojega premoženja: »Pri mojih milijonih mislite, da bi iskal in prosil enega Sašota za poslovno sodelovanje? Je iz istega gnezda kot Murn. Toliko sem pa resen!«
Hrvatič je zavrnil tudi Murnove navedbe, da so posnetki nastali pod prisilo: »Na videoposnetku se vidi, kako je Murn spontan in sproščen ter kako nekoga nagovarja, kaj naj naredi, da bo prišel do cilja.« Murnovo prepričljivost napeljevanja na posnetkih je ocenil še eden od zaslišanih policistov, izpoved se mu zdi pristna, je pa Murnu v bran stopil njegov prijatelj Gašper Cajner: »Murn ni sposoben narediti kaj takšnega.«
Zelo previden je bil Ljubljančan, ki naj bi Hrvatiču izročil posnetke. »Ne bom pričal, ker se počutim ogroženega. Nočem biti nesramen ali nekulturen, ampak res ne bom pričal,« je sodniku Koviču mirno dejal 44-letnik. »Če se bo sodišče odločilo, da je vaše pričanje nujno, lahko uporabi druge prisilne ukrepe, tudi denarno kazen ali pripor. Priče imajo namreč dolžnost, da pričajo,« ga je poskušal prepričati Kovič. A priča je bila neomajna: »Zaradi pomena kaznivih dejanj ne bom pričal, v ta postopek na sodišču sem bil porinjen. Kljub morebitni sankciji se ne bom igral z usodo moje družine.«
Sodišče bo poskušalo še z drugimi pričami osvetliti dogajanje daljnega leta 2005, je pa Murn ravno dobro odslužil 14-mesečno zaporno kazen zaradi gojenja konoplje. Decembra 2012 so namreč policisti na Primorskem, v Štorjah pri Sežani, v hali, veliki kar 600 kvadratnih metrov, kjer so nekoč gojili piščance, našli prirejen prostor za gojenje konoplje. Uredili so ga Dolenjci, med njimi Murn. Prav njegovo ime pa se omenja tudi v preiskavi največjega doslej odkritega nasada konoplje pri nas, ki so ga policisti na domačiji v Praprečah pri Šentjerneju našli januarja 2012. Preiskava je kar nekaj časa mirovala, saj Murn ni bil dosegljiv, zoper njega je bil odrejen pripor ter razpisana celo tiralica zaradi primorskega kmetovanja, izsledili pa so ga aprila 2014 in ga priprli. Zaradi dolenjske konoplje je bil že zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in – zanimivo – znova se ni ničesar spomnil. ¾ Alen Murn se je pravkar vrnil iz zapora. Rajko Hrvatič je svojima domnevnima ugrabiteljema plačal 100 tisočakov.
