ANKARAN – Meja med Slovenci in Hrvati, s katero životarimo slabega četrt stoletja, ne obstaja samo na reki Dragonji, ampak še bolj v glavah ljudeh. In čeprav je Hrvaška članica evropske družine, v katero smo jo sprejeli tudi Slovenci, se težave na meji za posameznike niso nehale. Prav ta teden je moral 74-letni Ankarančan Drago Karl Laznjička, sicer bolnik s srčno aritmijo, osem ur čakati v postopku hrvaških obmejnih policistov na kontrolni točki Sečovlje oziroma Plovanija. Laznjičko so pridržali skupaj z Markom in Andrejo Baloh, ker so na Hrvaško vozili prazne pivske pločevinke. Laznjička: »Na vozilu, s katerim smo potovali, je bilo naloženih kakšnih deset vreč, ob prihodu na hrvaško stran smo povedali, kaj prevažamo …«
Na furo 70 evrov
A zakaj bi sploh kdo prevažal embalažo na Hrvaško? Drago Karl in njegova mejaška sotrpina pojasnjujejo, da se je samo od januarja nabralo okoli tisoč praznih pločevink: »Tukaj je fešta, tam je fešta, Hrvati to pripeljejo sem, mi pa vrnemo nazaj,« pravi Drago. »Kar smo peljali nazaj, izvira iz Mercatorja v Umagu.« Njegova znanka Andreja Baloh pravi, da jih k temu žene tudi skrb za okolje. Povprašamo, ali imajo račune iz hrvaških trgovin, a Balohova spomni, kako je z njimi: »Nekaj časa imaš račun, pa ga potem vržeš proč. Za tiste gajbe in sodčke, ki jih s seboj prineso Hrvati, pa računov seveda ni.« Štirikrat poprej so tako prepeljali vreče praznih pivskih pločevink v hrvaške trgovine; kavcija za vsako je pol kune, na furo so dobili okoli petsto kun oziroma okoli 70 evrov.
Petič so prišli kot prej v torkovem jutru, »nič ni bilo skrito ali pokrito s ponjavo«, de Drago, a tokrat so jih postavili na stran. »Parkirajte levo,« je ukazal hrvaški policist ob začetku mučne in dolge izkušnje. Čakali so, minevale so ure, vsi pa so se čudili, zakaj tokrat ni šlo naprej. Tretji sopotnik Marko je povedal, da so ga nedavno ustavili in se je zapletlo s puško za podvodni ribolov, ki jo je vlačil s seboj v lepo njihovo: »Za puško so komplicirali, plastenk pa sem imel pet vreč in nihče ni nič rekel.«
Po inšpektorico
Čakanje na vročem soncu se je raztegnilo v peto uro in Drago pravi, da se je iz obupa ter izmučenosti ulegel na tla ter rekel policistom, naj ga (od)peljejo, kamor hočejo. Takrat je Dragu zazvonil telefon: na drugi strani je bil Joško Joras, ki je iz svoje hiše opazoval njemu zelo znane zaplete s prvimi sosedi na Plovaniji, prepoznal pa je tudi Laznjičko, ki takrat že ni pravočasno vzel zdravil: »Z Jorasom se poznava od prej, pa je klical, če kaj rabimo in ali je treba poklicati rešilca.« Slednjega k sreči ni bilo treba, so pa Hrvati v pomoč z zapletenim postopkom uvoza praznih pločevink poklicali na pomoč višjo okoljevarstveno inšpektorico iz Pazina. »Kriminalist je vse fotografiral, da so imeli dokaze, inšpektorica pa je iskala tako dolgo, dokler ji ni uspelo nekaj najti,« konec bitke opiše Drago. V sklep o »ilegalni pošiljki smeti« (kot so to razumeli južni sosedje) so zapisali, da manjka – sprejemni list.
Sprva je hotela hrvaška inšpekcija zaradi pločevink računati devet tisoč kun kazni, na koncu so se zadovoljili z dva tisoč kunami (oziroma protivrednosti za štiri tisoč praznih pločevink). »Policist je rekel, da sem v prekršku – pa sem se čudila: 'Kaj pa vi, ki ste me prej skozi spuščali, ko sem vozila pločevinke'?« pravi Balohova, ki odgovora ni dobila. Potem ko je poravnala kazen, so trem Ankarančanom po osmih urah dovolili vrnitev na našo stran – z »ilegalno pošiljko smeti«, jasno. »To niso smeti, ampak surovina za ponovno uporabo,« sklepom hrvaške mejne vahte oporekajo vsi trije sogovorci.
Čeprav so se danes že – malce kislo, pa vendar – nasmihali epizodi iz prejšnjega dne ter se zabavali ob nerodno zapisanih ugotovitvah iz zapisnika, pa na vprašanje, kaj jim zdaj ostane, Drago kar izstreli: »Najboljše, da se tam ne pojavimo.« So pa hoteli svojo zgodbo zaupati javnosti tudi zaradi tega, da se kateri Slovenec ne bi nemara enako opekel kot oni, ko bi na dopust odnesel embalažo, za katero Hrvati ponujajo novce, pa bi ga potlej orubili v isti maniri, kot so njih. Za konec pogovora pa se je Balohovi posrečila opazka iz sodobnih gospodarskih tranzicij: »Če je Mercator zdaj hrvaški, naj oni poskrbijo, da se uporabna embalaža tudi odda v trgovini.«
