Kolikor vem, sem lastnik polovice hiše, posredno pa tudi druge polovice, ker si namreč lastim solastnico, svojo ženo. Kolikor vem, pravim zato, ker danes ni nič več ziher. Moja ljuba domovina, se mi zdi, da je na štantu, prodajalci pa, navadni papki, jo razprodajajo za drobiž, ni čudno, da se kupcev kar tare, pa čeprav z napol praznimi tošelni.
Ko smo odprli vrata kapitalizmu in EU, smo vedeli, da bodo prenekatero naše podjetje kupili tujci, včasih smo še upali na to, češ, saj za delavce bo najbrž bolje, bo več reda. Seveda se je izkazalo za jalovo upanje, da bomo zanimali kakšne poštirkane Skandinavce, ki jih ob kapitalističnem duhu preveva še socialni čut in ne bi na veliko odpuščali. A ne le da nismo dočakali Vikingov – razen par felšastih, pri DUTB –, na nas so se spravili naši južni sosedje. Njihovi so že, med drugim, Žito, Mercator, Droga Kolinska, Kompas, za Ljubljansko borzo se trenutno zanima zagrebška. Slovenci v povračilo na Hrvaškem nismo kupovali firm, ampak vikende, kar pomeni, da jim z zapravljanjem v njihovi lepi delamo še profit.
Nikakor ne morem razumeti, da se pustimo kupovati Hrvatom, ki izstopajo le po tem, da so polni sami sebe. Jim uspeva ravno zaradi tega? Hkrati sem jezen na nas, Slovence, ki znamo biti, oprostite izrazu, pizde drug do drugega, na ven pa ne. In smo zdaj tam, kjer smo. A ne le pri razbolelem ponosu. Bojim se, da se podjetjem v hrvaški lasti ne piše nič dobrega. Kompasu se že zdaj ne, vprašanje je, kaj bo z Žitom in Mercatorjem. Problem je, ker so se Hrvati polastili prehrambne branže in z njihovim zloupravljanjem ne bodo prizadeti samo zaposleni, ampak še številni podizvajalci oziroma dobavitelji.
Vsesplošna razprodaja slovenstva me je pripravila do tega, da sem v trgovini tem bolj pozoren na državo proizvajalca. Jasno, pogledam ceno, ampak če razlika ni res pretirana, pa le plačam več za slovensko. Dokler še lahko.
