LJUBLJANA, ZAGREB – Šele potem, ko se je zunanji minister Karl Erjavec včeraj oglasil v kabinetu predsednika vlade, so bili na ministrstvu za zunanje zadeve pripravljeni uradno, četudi še vedno lapidarno (diplomatsko?), razkriti, kaj pravzaprav za nas pomeni predvčerajšnja odločitev hrvaške vlade, da umakne sklep, ki ga je sprejela 19. aprila letos in s katerim je za marsikoga nepričakovano podprla vložitev tožb Zagrebške banke in Privredne banke Zagreb proti naslednici nekdanje Ljubljanske banke, zdajšnji NLB. Minister Erjavec oziroma MZZ lahko, kajpak, zgolj poudarjata, češ kako je slovenska vlada zadovoljna z odločitvijo hrvaške, da se prvi poteza druge zdi korak v pravo smer in da Slovenija odobrava (ceni) pripravljenost Hrvaške, da vsa vprašanja, povezana s prihranki hrvaških varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, vendarle rešuje v skladu z dogovorom med prejšnjim premierjem Borutom Pahorjem in nekdanjo predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor, torej v okviru dogovorov o nasledstvu nekdanje skupne države Jugoslavije.
Dobro se je kljub vsemu spomniti: ko je hrvaška vlada pred slabim mesecem podprla začetek sodnih postopkov proti NLB oziroma slovenski državi, je v javnosti zakrožil nedvomno skrb vzbujajoč podatek: Hrvati naj bi namreč hoteli od Slovencev iztožiti najmanj 270 milijonov evrov, po nekaterih ocenah do pol milijarde, po drugih celo do milijarde.
Srečanje na Teznem
Toda potem je hrvaška vlada vendarle preklicala sklep, ki ga je sprejela 19. aprila, zunanja ministrica Vesna Pusić pa je svojemu kolegu, našemu zunanjemu ministru Erjavcu, poslala še pismo, v katerem naj bi mu pojasnila, kaj pomeni umik (preklic, razveljavitev?) sklepa o strinjanju hrvaške izvršilne oblasti s tožbami hrvaških bank in varčevalcev proti naslednici nekdanje LB. MZZ je v prvem hipu sicer lahko le potrdil, da že proučuje pismo zunanje ministrice Pusićeve.
Naši viri zagotavljajo, da sta bila za hrvaško vlado ključna predvsem dva argumenta, ki sta jo nazadnje dokončno prepričala, da kaže na mah umakniti sklep v podporo protislovenskim tožbam. Prvič, bolj kot nadležne zahteve iz Ljubljane, naj končno že podrobneje pojasni razloge za spreminjanje hrvaškega stališča, naj bi jo prepričala posredna in neposredna podpora, ki so jo bili pripravljeni slovenskim pomislekom izreči nekateri krogi v Bruslju. Drugič, hrvaška stran je očitno le doumela, da bo predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović že v kratkem (15. maja) moral na obisk k našemu premierju Janezu Janši – srečala se bosta namreč na Teznem – in da bi bilo najmanj zelo neprijetno, če bi do takrat nad domnevno tradicionalno dobrimi meddržavnimi odnosi še visel težko opravičljiv sklep hrvaške vlade.
No, četudi so (vsaj na prvi pogled) hrvaški oblastniki znova pokazali zvrhano mero dobre volje glede urejanja meddržavnih odnosov, je treba upoštevati še dve razmeroma pomenljivi podrobnosti: Hrvati pravijo, da so sklep preklicali predvsem zato, ker ga menda niti ne bi bilo treba sprejeti (zato tudi zdaj niso sprejeli nobenega nadomestnega sklepa), da pa niti njihova najnovejša odločitev ne pomeni, da Hrvaška kakor koli »vnaprej izključuje« (da se vnaprej odreka) morebitne posamezne tožbe proti Sloveniji oziroma NLB. Kaj pa se je potem spremenilo? Hrvaška politika po dobri stari navadi ostaja pregovorno vetrogončično nezanesljiva: čeprav se kadar koli lahko zgodi, da se bo ritensko umaknila z ledu zato, da ji ne bi spodrsnilo, bo morda že jutri spet poskušala uprizarjati (protislovenske) piruete.
Še en razlog več za (začasno) otoplitev
V ponedeljek in torek, 14. in 15. maja, bo v Ljubljani zasedala tako imenovana mešana komisija za gospodarsko sodelovanje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Udeleženci zasedanja se bodo seznanili z makroekonomskimi razmerami v Sloveniji in na Hrvaškem ter opravili pregled čezmejnega sodelovanja na področju blagovne menjave, vlaganj, storitev, turizma in drugih pomembnejših področij, obravnavali pa bodo tudi nekatera odprta vprašanja, povezana s težavami slovenskih podjetij na hrvaškem trgu in hrvaških podjetij na slovenskem trgu.
