LJUBLJANA, ZAGREB – Teden po arbitraži, ki je vsekakor nov mejnik v medsosedskih odnosih s Hrvaško, se razpoloženje na obeh straneh meje ne spreminja; novicam o incidentih sledijo protestne note, prisluškujemo tujim mnenjem, ki so, vsaj zdi se, ugodnejša za Slovenijo. A vsaka bitka ima žrtve: izgubili smo Trdinov vrh in nekaj vasi: na levem bregu Dragonje so onkraj meje ostali Mlini - Škrilje (skupaj z Joškom Jorasom), Bužini in Škodelini, meja po Razkrižju pa seka dvorišča in hiše.
Premier Miro Cerar je ob obisku Razkrižja jasno povedal, da moramo poskrbeti za naše ljudi. O drugih oblikah pomoči pa je dodal: »Če bi se kdo res odločil, da bi bival v Sloveniji, bomo tudi za to našli neko rešitev.« Namesto premierja bodo naše državljane onkraj južne meje v prihodnje poslušali člani implementacijskih skupin ter načelniki upravnih enot, s katerimi bodo z arbitražo onesrečeni mejni prebivalci lahko iskali rešitve. Kar pa očitno ne godi Hrvatom, ki so v teh zaselkih po naših izračunih dobili okoli 65 novih sodržavljanov, ne pa tudi rojakov.
Šokanten skrivni načrt
Hrvaška politika je prek zagrebškega političnega tednika Globus izstrelila novo medijsko kost za glodanje: z naslovom o »šokantnem načrtu Ljubljane« avtorica Mirjana Kasapović (ki je pred časom modrovala o tem, da Slovenci vodimo šovinistično vojno proti Hrvatom) v užaljenem tonu ugotavlja, da je naša oblast ponudila »Slovencem na 'nesrečni strani meje', da se na račun države preselijo v Slovenijo«.
Skrivni načrt, ki se razbira med vrsticami, je nov očitek Sloveniji: »Ne gre za velike projekte z masovnimi selitvami, ampak so slabo prikriti predlogi malih transferjev več deset ali sto ljudi,« bombastični naslov omili avtorica, ki še trdi, da je selitev nepotrebna. Skrb južnih sosedov za Slovence je prav ganljiv nov pojav; nekoč so nas vrgli iz ustave kot manjšino, število Slovencev se je med zadnjima popisoma hrvaškega prebivalstva (2001/2011) zmanjšalo z 0,30 odstotka na 0,25 in so jih pred šestimi leti našteli 10.517. Teh 65 novih ne bi bistveno dvignilo povprečja.
Naša vlada za Slovenske novice načrta ni ne zanikala ne potrdila; so pa iz vladnega urada za komuniciranje navedli, da bodo vsa vprašanja reševali individualno: »Del socialnih ugodnosti je v Sloveniji vezan na stalno bivališče, za ljudi pa so pomembne tudi zadeve, povezane z možnostmi zdravstvene oskrbe in obveznega šolanja, ter kmetijska dejavnost. Vse to zdaj pristojni resorji proučujejo in pripravljajo možne rešitve,« pojasnjujejo iz Ljubljane ter še ta teden napovedujejo imenovanje medresorske delovne skupine, ki bo začela delovati po proučitvi sodbe, »s katero se bo vlada seznanila do 10. julija«.
Ne potrebujejo rešilne bilke
Mlini, Bužini in Škodelini se prištevajo pod krajevno skupnost Sečovlje, predsednik krajevnega sveta Denis Fakin pa pove osebno mnenje za približno 30 prebivalcev iz treh naselij, ki so po novem čez mejo: »Mislim, da se ne bo nihče preselil. To ni niti v interesu vlade niti v interesu krajanov.«
Fakin je ondan razburil ljudi, ko je rekel, da ti dovčerajšnji sokrajani ne gredo v Sirijo ali Azerbajdžan: »A hotel sem povedati, da ne grejo na slabše, ampak da je Hrvaška urejena država. Veliko Slovencev je na Hrvaškem v zadnjih letih kupilo stanovanja in so se tam naselili za stalno, ne zgolj turistično.« V Razkrižju naj bi bilo spornih devet hiš s 35 prebivalci.
Če Cerar zgolj išče rešitve - po svojem geslu: »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« - in je to rešitev v obmejnih krajih tudi ponudil, se ne zdi, da bi jo krajani na nesrečni strani meje pograbili za svojo rešilno bilko. Očitek oziroma strah Hrvatov, da bo kdo preselil njihove prebivalce, se lahko znova osredotoči na druge sporne mejne točke z drugimi državami, kjer bodo nemara morali pogoltniti še marsikatero žaltavo.
V Razkrižju ni panike
|
