Hrvaški predniki vidnih Slovencev

Te dni, ko Slovenci množično odhajamo letovat na hrvaško morje, nekateri slovenski državljani obiskujejo tudi bližnje in daljne sorodnike – Hrvate, kajpak. Večina hrvaških Slovencev, zlasti tistih s koreninami iz Dalmacije, je neizmerno ponosna na svoje prednike, nekateri pa bi jih, če bi se le dalo, vendarle zatajili.

Tako recimo obe veliki in razvejeni družini Marušič, ki sicer med sabo nista v nikakršnem sorodstvu, ena, katere člani so doma v Solkanu in Novi Gorici (pokojni minister za pravosodje in odvetnik Tomaž Marušič, zgodovinar Branko, kajakaš in olimpijec Fedja), ter druga v Kopru (minister Dorijan Marušič, njegov pokojni brat Andrej, znani psihiater, in tretji brat Dragan, vrhunski matematik), brez kakršnih koli zadržkov pove, da so njihovi predniki pred več desetletji prišli v Slovenijo iz Dalmacije. Seveda smo imeli s Hrvati kar nekaj stoletij skupno državo: od Avstro-Ogrske preko SHS in kraljevine Jugoslavije ter po vojni Socialistične federativne Jugoslavije.

Veterinarji in politiki

Iz Dalmacije, konkretno z otoka Vis, njihov rod je star več kot 400 let, so tudi slovenski Zaninovići. Bržkone najuglednejši slovenski doktor veterine, vsaj kar zadeva naše hišne ljubljence kužke in mucke, je dr. Pavo Zaninović, tudi ustanovitelj in lastnik prve zasebne klinike za male živali v Sloveniji v Ljubljani, na Viču. Doktor Zaninović je tudi dolgoletni predavatelj na veterinarski fakulteti v Ljubljani, avtor številnih strokovnih in poljudnih objav, ima pa tudi že dostojnega naslednika, to je sin Vice, ki je tudi solastnik Klinike za male živali. Mlajši Zaninović je prav tako specialist za nevrologijo, mehko kirurgijo in ortopedijo psov in mačk. Zlasti med nežnim spolom, kar je povsem normalno, je izjemno priljubljen tudi dr. Vinko Jerićević, specialist ginekolog in porodničar; kajpak tudi on vleče družinske korenine iz Dalmacije, kar ponosno pove vsakomur. Po materini liniji se hrvaška kri pretaka po žilah politikov in evroposlancev Iva Vajgla in Jelka Kacina, iz hrvaškega Medžimurja pa sta doma nekdanji visoki policijski in obrambni funkcionar Boris Žnidaršič in minister za notranje zadeve v Janševi vladi Dragutin Mate, ki je celo rojen v Čakovcu. Po očetu je Hrvat tudi najboljši slovenski smučarski skakalec Robert Kranjec; prav tako po očetu, Dalmatincu iz Makarske, pa je Hrvat minister za okolje in prostor Roko Žarnić.

Svetovno znani

Toda vsi skupaj niso niti približno takšni kalibri, kot je še en Medžimurec po starših, sicer rojen Ljubljančan in Šiškar, nekdanji nogometaš, zmagoviti selektor Slovenije in trenutno Združenih arabskih emiratov Srečko Katanec. Oče je bil delavec v Litostroju, tam je delala tudi mati, stanovali so v litostrojskih blokih. Srečko je zaveden in ponosen Slovenec, pred leti so Hrvati, ko se je potegoval za hrvaškega nogometnega selektorja, postavili pogoj, da se opredeli za njihovega, a jih je mirno zavrnil: zelo kratko in jasno jim je povedal, da so njegovi starši sicer po rodu Hrvati, da pa je on Slovenec od nekdaj in bo tako ostalo. Že 10 let mineva, odkar je boj z boleznijo izgubil trobentač in violinist Petar Ugrin. Doma je bil z Reke, študiral, delal, živel in imel prijatelje pa je v Ljubljani, kjer je na akademiji diplomiral iz violine, po desetletnem igranju v Slovenski filharmoniji pa je sprejel njemu mnogo ljubše mesto solista trobentača v Privškovem Big Bandu. S kultnimi Mladimi levi je pred mnogo leti oral tudi ledino na področju jazz-rock glasbe. Veljal je za enega najboljših evropskih jazz trobentačev, v Sloveniji in Ljubljani, kjer si je ustvaril družino, pa je bil Pero Truba, kot so ga nekateri imenovali, izjemno priljubljen.

Smučarski šampion Rok Petrovič s Korčule

Že pred drugo svetovno vojno je prišel iz rodne Vele Luke na Korčuli v Ljubljano odvetnik Petrović. Slovenskim članom OF oziroma aktivistom VOS je ostal v najlepšem spominu zlasti zaradi poštenega in nadvse zagnanega zagovarjanja v sodnih procesih, ki so jih na ljubljanskem sodišču proti njim sprožali italijanski fašistični okupatorji pod vodstvom visokega komisarja za provinco Ljubljana Emmilia Graziolija in njihovi slovenski pomagači. Njegov vnuk je legendarni smučarski šampion Rok, med njima pa je bil odvetnikov sin in Rokov oče Krešimir, kineziolog in nekdanji profesor ter dekan fakultete za šport v Ljubljani ter začetnik sociologije športa pri nas.

Rokov prvi uspeh je naslov mladinskega svetovnega prvaka v slalomu, ki si ga je prismučal leta 1983 v Sestrieru v Italiji. Po tem uspehu je hitro napredoval proti slalomskemu svetovnemu vrhu in eksplodiral v sezoni 1985/86, ko je s kar petimi zmagami ter še po enim drugim in tretjim mestom prepričljivo kot prvi Slovenec osvojil mali kristalni globus v slalomski razvrstitvi. Že leta 1988 je postavil tekmovalne smuči v kot (nekateri so nekoliko vihali nosove, ker je namesto na takrat svetih Elanovih smučal na Rossignolovih smučeh) in se posvetil študiju na ljubljanski fakulteti za šport. Tam je leta 1991 diplomiral na temo kršitev človekovih svoboščin v športu. Jeseni 1993 bi moral magistrirati, a je tik pred zagovorom magistrske naloge utonil med potapljanjem prav pri Veli Luki, od koder so doma njegovi predniki.

Ljubezen do morja in potapljanja je Rok prav gotovo nasledil po očetu Krešu, nekoč sijajnem podvodnem športnem ribiču, v paru z legendarnim Jožetom Turkom sta bila v 60. prejšnjega stoletja nepremagljiva celo v evropski konkurenci. Tudi Doktorja, kot so ga imenovali, kajpak je imel zaradi velike vloge pri športni poti sina Roka oziroma zelo zgodnjem prenehanju te, predvsem v smučarskem svetu veliko nasprotnikov, ni več med živimi. Umrl je leta 2006, v 71. letu starosti.