Zadnje dni se vse vrti okoli številk. Ljudje kar naprej pogledujejo na termometre, v avtomobilih, na telefonih, na spletnih straneh in televiziji, vsi merijo temperaturo, da lahko vzdihujejo, kako neznosno je vroče. No, izjema je ljubljanska znamenitost, merilnik časa in temperature na stolpnici TR3, predvsem pa ena redkih znamenitosti v mestu, ki s(m)o jo Slovenci v mestu resnično opazili in ji mirno rečemo ljubljanski Big Ben.
Ob rob ljubljanske znamenitisti, ki je ni več, poglejmo raje k sosedom, ker se te dni zdi, da tekmujemo. S Hrvati. Statistiki in turistični delavci ugotavljajo, da sosedom turizem raste bolj bliskovito kot nam. Vedno radi zremo v sosede in se primerjamo z njimi. Dokler ne ugotovimo, da so boljši, in veselje nekoliko mine.
Ampak včasih je kljub silnim čustvom na zadeve, ki jih opazujemo z odprtimi usti ali preveč zavisti, treba pogledati tudi z zrnom soli v glavi. Še bolje se je na lastne oči prepričati o nekaterih številkah. Sploh če je za to treba odriniti do Splita, počakati na trajekt in uro ali še dve in več pluti do kakega posebno oddaljenega otoka. To je res pravo opazovanje, delo na terenu. Tudi če pri štiridesetih stopinjah je bolje v vetru na soncu na palubi trajekta kot v kaki zatohli pisarni na klimi.
Trajekti so zadnja leta vse do pozne jeseni polni turistov z velikimi letalskimi kovčki. Če ste bolj družabne sorte, hitro ugotovite, da hrvaški turisti tudi letijo. Z letali, seveda.
Ampak če na dopustu poslušate radio, tista prijetna dalmatinska poročila, ki jih berejo napovedovalci z lenobno-pojoče-prijetno govorico, in vam male sive celice ne dajo miru kljub vročini, boste hitro zaznali, kako sosedje računajo tiste enormne številke. Najprej povedo, da je sezona rekordna, nevemkolikokratnik lanske ali kake druge, še bolj izvrstne. Potem povedo, da so točno tega dne toliko in toliko potnikov našteli na splitskem letališču in toliko in toliko potnikov na trajektih. In potem na plaži gledaš Donalda s trajekta, ki ti je povedal, da je v Split priletel z letalom in sploh ni kakega večjega problema potovati na morje brez avtomobila in vse tiste prtljage. Saj je nekoliko bolj ameriških dimenzij, a vseeno ni jasno, koga statistiki slepijo, ko Donalda v statistiko prištejejo dvakrat. In te kar malce mine, da bi še hodil na morje, kjer je nepopisna gneča.
