LJUBLJANA – Nekdanja vrhunska alpska smučarka Urška Hrovat je v svoje domovanje nevede spustila tatove, ki so ji iz sobe, v kateri hrani žlahtna priznanja za dosežke na športni poti, ukradli pokal v obliki maskote svetovnega prvenstva v Sierri Nevadi ter še tri medalje z mladinskih svetovnih prvenstev.
Slalomska šampionka
Urška je na prvenstvu v Španiji leta 1996 pisala zgodovino, saj je samostojni Sloveniji prismučala prvo odličje na svetovnem prvenstvu – takrat se ji je za stotinko izmuznila srebrna kolajna, domov je prinesla bronasto in obnorela Slovenijo. (Seveda pa so Katja Koren, Alenka Dovžan in Jure Košir že prej, 1994. v Lillehammerju, osvojili olimpijske bronaste kolajne.)
Posebno čustveno je danes 39-letna Hrovatova pripovedovala o tekmovanju na mladinskih svetovnih prvenstvih, na katera jo vežejo le lepi spomini, saj je v svoji paradni disciplini – slalomu – osvojila zlato medaljo v Geiloju (1991) na Norveškem in Mariboru (1992) ter bron v Monte Campioneju (1993). »Kot da bi tat vedel, katera priznanja so mi najbolj pri srcu, le tista je vzel,« razočarano pove Urška in nadaljuje: »Pokal in medalje same po sebi nimajo vrednosti, saj so le zlitina kovin, meni pa so posebne zaradi osebnih dosežkov v moji mladosti in tudi zato, ker sem Sloveniji priborila prvo medaljo na svetovnih prvenstvih.«
Prijava
Tatvino je opazila šele pred časom, saj je pri selitvi in urejanju novega domovanja najprej morala določiti prostor, kjer bodo stali njeni spomini na uspehe in življenje športnika. V domovanje ji niso vlomili ali kako drugače nasilno prišli v notranjost, zato sumi, da so ji odličja odnesli montažerji, ki so v njenem domovanju opravljali dela oziroma montirali naprave prav v prostoru, kjer hrani vsa priznanja. Po pomoč se je zatekla tudi k možem v modrem: »Tatvino in spisek ukradenih predmetov sem predala policiji. Čeprav sem posredovala tudi imena ljudi, ki so se v tistem času sprehajali po prostoru, kjer so opravljali dela, pa na policiji pravijo, da je od dogodka minilo kar nekaj časa in da je verjetnost, da bom dobila pokal in medalje nazaj, zelo majhna.«
Bedela na spletu
Veliko se je sama trudila in poizvedovala, kje bi lahko končala njena najljubša priznanja. Spremljala je tudi spletne strani, kjer bi lahko morda nekdo ponujal v odkup ukradene predmete, spraševala pri znancih, vendar brez uspeha. Pokal in medalje za nekoga, ki mu ne pripadajo, niso vredne tako rekoč nič, tudi prodati jih ne more, morda le, če jih odkupi kakšen zbiralec, pa še teh je pri nas bolj malo. Nastala je škoda, ki je za Urško nepopravljiva. Svojemu sinku Filipu ne bo mogla pokazati odličij, ki so ji najljubša, za katera je njegova mami garala na snežnih strminah in ki so samo njena. Ne ve, ali je popis stvari, ki so ji bile odtujene, popoln, morda je ukradenega še kaj več, saj je zbir vseh odličij ogromen. V svetovnem pokalu je na zmagovalni oder stopila kar štirinajstkrat, še več medalj in pokalov pa ima s tekmovanja v mlajših selekcijah. Soba s pokali je res polna bleščečih se trofej, zato tudi ni čudno, da je nekoga zamikalo in je v misli, da ne bo pogrešala nekaj predmetov, te spravil v svojo torbo in odnesel. Zakaj tat ni odnesel še kaj več, pa Urška razloži: »Še vedno so mi ostali kristalni pokal za zmago na mariborski Zlati lisici ter medalji za skupno drugo in tretje mesto v seštevku slalomskega točkovanja. Ta pokale in medalji je tat očitno spregledal ali pa so bili preprosto pretežki, da bi jih lahko neopaženo odnesel.«
V bodoče bo resno premislila, koga bo spustila v prostor, kjer hrani svoje relikvije, saj dandanes očitno ne moreš zaupati nikomur.
Ostali le spomini
Podobne tatvine medalj športnikov niso posebnost. Smučar Kjetil Andre Aamodt je imel prav tako izkušnjo, vendar so njemu leta 2003 iz zaklenjenega sefa ukradli 19 medalj. Tudi on je mislil, da jih ne bo več dobil nazaj, a jih je. Po štirih letih je klic anonimneža, da se prodajajo na spletu, spet osrečil Norvežana, ki pa medalje zdaj hrani v muzeju v Lillehammerju.
Tako tudi Urška po tatvini še vedno upa: »Mogoče pa pokal in medalje spet dobim nazaj, morda jih odkupim na kakšnem bolšjem sejmu ali pa jih ugledam kje drugje. Lahko le upam, da mi jih tat nekoč diskretno vrne, saj so, kot sem že poudarila, njemu nepomembni in ničvredni.«
Del Urškine in slovenske športne zgodovine je zdaj v rokah tatu, ki je s svojim podlim dejanjem storil več čustvene škode kot materialne. Ostali so ji le spomini na najlepše trenutke športne kariere in teh ji ne more vzeti nihče.
