Hrošč vedno vžge

»Avto je kupila moja babica, pred več kot štirimi desetletji, ko je bila stara 61 let,« pravi Igor Dovnik. Rada se je pošalila, da bo edino hrošč preživel njena preostala leta življenja. Zadnjo skupno pot iz Maribora v Bukovsko vas na Koroškem, kjer je bila rojena, sta opravila 1998., takrat je imela že 85 let. »V oporoki ga je zapustila meni. Žal je več let po njeni smrti stal v garaži, saj je bil potreben temeljite obnove.«

Vmesno potovanje

Leta 2003 ga je Dovnik z darilno pogodbo podaril. Ob tem se je dodatno zavaroval s klavzulo, da ga bo z enako pogodbo dobil nazaj, če se ga bo novi lastnik naveličal. In to se je res zgodilo. Tistega dne, ko je hrošč znova prišel k Igorju, ga je stari novi lastnik pošteno obnovil. Ponos nemške industrije je pod mojstrskimi rokami domačih mehanikov stare šole zasijal v povsem novi obliki in tehniki.

Vožnja s starodobnikom je posebna čast, še posebno če te spustijo za volan, na preproste preklopne sedeže z dostopom do zadnje klopi, da položiš stopala na pedala, ki štrlijo z dna in ne od zgoraj, kot je običajno danes, na kratko obrneš ključ in poslušaš zvok motorja. Menjalnik? Ročni, štiri prestave. Klima? Dve ročici med sprednjima sedežema. Če sta dvignjeni tudi v vročem poletju, še bolj segrejeta notranjost. Zato, preizkušeno, odprite trikotno okno na sprednjih vratih …

Potovanje v preteklost

Vožnja je pravo doživetje! Servo volan? Pozabite! ABS? Saj se šalite, na tem vozilu sta najpomembnejša predvidevanje dogajanja na cesti in pravočasni pritisk na zavoro! Podatek o trenutni porabi goriva? No, avto je imel za voznikovim sedežem skrbno pripravljeno petlitrsko zalogo. »Plovec za gorivo je opravil svoje poslanstvo in se potopil, vozim po občutku prevoženega,« je dodal lastnik. Posebno poglavje je merilnik hitrosti. »Drvel sem 90 km/h, a so me besno prehitevali in mi utripali. Morda pa res ni najbolj zanesljiv …«

Voziti hrošča je za rojene v prejšnjem tisočletju potovanje v preteklost. Na zadnji klopi je imel dovolj prostora za dva in zaradi večjih koles si lahko zapeljal tudi na kako njivo ali gozdno pot, zagotovo pa daleč od običajnih poti in radovednih oči. In, hej, zadaj je bilo vedno več prostora kot v yugu … To je avto z dušo, zato lastniki zanj ne bodo nikoli uporabili besede avto. Hrošč vse pove. Šele po koncu vožnje sem povprašal lastnika, zakaj se na ta avtomobil lepijo le mamice z otroškimi vozički, čeprav je zanje povsem nepraktičen. »Verjetno zato, ker sem pediater,« odvrne doktor Dovnik.