Avstrijska monarhija je znala poiskati za posamezne naloge usposobljene ljudi, ko se je na njenih zahodnih mejah začela velika vojna v gorah. Znameniti naravoslovec Pavel Kunaver je bil kljub težavam z očmi vpoklican kot enoletni prostovoljec, vendar ni v svojih dnevnikih, ki jih je pisal tudi med vojno, niti z besedico potožil zaradi vojaške službe.
Celo prav navdušeno pa je, denimo, svojo vojaščino popisal v knjigi Vojne podobe iz Julijskih Alp dr. Julius Kugy, ki mu zaradi kratkovidnosti in starosti skoraj 60 let ne bi bilo treba v vojsko: »Sredi junija 1915 sem se ponudil kot vojni prostovoljec proti Italiji. To sem občutil kot dolžnost. Iz časnikov sem izvedel, da bodo Naborjet obstreljevali čez gore. Videl sem, da so na pozorišču gore, katerih nihče na svetu ne pozna tako dobro kot jaz. Šlo je za Julijske Alpe in moje ljubo, sinje domače morje ob njihovem vznožju. Spoznal sem svoje poslanstvo.«
Pavel Kunaver je v letih 1968 in 1969 v nekaj nadaljevanjih pod naslovom V jamah za soško fronto za Planinski vestnik (PV) opisal medvojne čase: »Iz planinskega polka so pozimi 1914/15 izločili vse za boj nesposobne enoletne prostovoljce, nas dodelili stražnemu bataljonu in nas poslali v Gornjo Avstrijo. Jeseni 1916. sem prišel v Innsbruck in nenadoma je stal pred menoj stari znanec iz naših jamarskih dni dr. inž. Pick. Bil je na dopustu, služil je na soški fronti pri generalu Kuchinkemu, ki je tam vodil utrjevalna dela. Kratek pogovor – in že mi je ponudil, da me spravi kot raziskovalca jam na soško fronto, če hočem. Pristal sem.«
»Naš majhen oddelek,« nadaljuje Kunaver, »je bil namenjen v popolnoma jamarsko neraziskano območje med Sv. Goro, Čepovansko dolino in Kanalom, na Banjščico. Poročnik M., nekdanji planinski in jamarski tovariš, je bil vodja štirih mož, ki niso imeli pojma o krasu. Kot jamar sem bil dodeljen še jaz, orodje pa smo dobili od takratnega Jamarskega društva v Ljubljani.«
Tisti M., ki ga Kunaver v PV ni imenoval s polnim imenom, je bil Ivan Michler, njegov predvojni jamarski in hribovski tovariš, tako kot Kunaver član gorniške druščine drenovcev. Zameril se mu je, ker je M. dvoril njegovi dunajski ljubezni slovenskih korenin, ki je med prvo svetovno vojno že močno cvetela. Z njo se je Kunaver poročil in ustvaril znamenito gorniško družino.
Obdelala 63 jam
Takoj po prihodu v Čepovan se je vojaška jamarska skupinica odpravila na delo na Banjščice, in kot piše Kunaver, je »vasica Podlešče blizu Lokovca okoli 900 m nad morjem postala naše izhodišče. Ukazali so nam, naj se brigamo izključno za jame, ki bi se dale izrabiti v obrambne namene. K sreči pa vnaprej ni bilo mogoče vedeti, kakšna je jama, in zato smo se mogli spuščati v nekatere, ki so bile vojaško neuporabne, morfološko pa nadvse zanimive.«
Po Kunaverjevem dnevniku, ki ga je takrat pisal še v nemščini, »je bil 21. april prvi delovni dan. Pri Podlešču je bila prva jama. Ogromen vhod nas je peljal globoko navzdol. Celotnega raziskovanja Rupe se bomo lotili šele pozneje, saj morajo priti najprej na vrsto jame, ki so bližje fronti … Do danes, do 1. julija 1917, sva obdelala 63 jam. Zadnja od teh je pri Globokem, gotovo globlja od 105 metrov, do kamor se je spustil Michler, in ima svojo zgodovino. Nekega tatiča naj bi zalotil gozdar, ropar pa ga je vrgel v brezno in nihče si ni upal ponj, le črni krokarji naj bi vzletavali iz jame.«
Ko so jih raziskali prvih 16, so po Kunaverjevem pisanju v PV že slutili, »da bo vse naše poizvedovanje, najti večja, lahko dostopna podzemska zaklonišča, zaman. Le nekaj prav kratkih jam, ki bi jih Gorenjec imenoval spodmol, je bilo v tem kraškem svetu, in te je vojak že deloma porabil za municijska skladišča. Vse drugo so bila več ali manj globoka brezna.«
Ob teh dejavnostih na frontah v Posočju je Kunaver »na svojo roko tudi preizkušal bajalico in se dobro prepričal, kako prav je imel inž. Bock, ko ji je, kar se krasa tiče, izrekel nezaupnico, ker deluje tudi nad praznimi podzemskimi jamami, ne da bi bila voda v njih«.
Kugy s slovenskim vodnikom
»To, da se je naše planinstvo, doslej izraz srčne potrebe, moglo v službi domovine in v obrambi naših ogroženih meja uspešno potrditi, pomeni za nas vse visoko in nadvse dragoceno zadoščenje. Tudi meni je bilo dano, da sem smel pomagati in sodelovati, in to je največji ponos mojega življenja. Pomeni nikoli pričakovano krono mojega skoraj 45-letnega dela v Alpah. Italijanska obmejna vojna je leta 1915 rodila alpinskega referenta,« je v svoji knjigi Vojne podobe iz Julijskih Alp napisal dr. Julius Kugy. V delu opisuje alpinistične rešitve taktičnih nalog v prvi svetovni vojni, v kateri so skoraj gotovo potekali največji boji v goratem svetu v človeški zgodovini, če ne upoštevamo Hanibalovega prečkanja Alp. Hkrati je bila zadnja krvava ofenziva v tej vojni, ki je potekala na soški fronti, največji boj na slovenskih tleh. Dr. Kugy je velik del vojnih nalog opravil z zvestim gorskim vodnikom, slovenskim Korošcem Antonom Ojcingerjem iz Ovčje vasi v Kanalski dolini, s katerim je bil poprej, tudi kot prvopristopnik, na mnogo gorah Julijcev.
