Hrbtenica ob padcu s strehe počila kot veja

ŠMARJETA – »Zgodilo se je v trenutku. Tako na hitro, da v bistvu nisem mogel nič narediti. Mogoče sem bil prehiter in nepazljiv, ko sem hotel z lestve stopiti na strešno ploščo. Spodrsnilo mi je in z višine 4,5 metra sem na tla padel na glavo, kot bi skočil v vodo. Ko sem zaslišal, da je v hrbtenici počilo, kot bi zlomil suho vejo, sem se zavedal, da je konec,« se tistega 27. novembra 2013 na gradbišču v Brezi pri Trebnjem spominja 37-letni Tine Gradiščar iz Šmarjete, ki se je vedno, kadar so delali na višini, bolj bal za druge kot zase. In doda, da se je prav tistega jutra temperatura prvič spustila pod ledišče in verjetno je bila lestev nekoliko drsna. Zato nikogar ne obtožuje za svojo nesrečo, tudi vso potrebno zaščitno opremo je imel. Se pa zaveda, da bi bilo lahko še slabše.

Ves čas pri zavesti

Ob padcu je bil Tine ves čas pri zavesti. Spominja se, kako so mu sodelavci, ki so zaposleni pri Zidarstvu podjetnika Janeza Kneza, takoj priskočili na pomoč. Hoteli so ga že prestaviti, a na srečo je bil eden od tesarjev prej poklicni gasilec in je po položaju rok takoj posumil na poškodbo hrbtenice, zato so počakali na reševalce. Iz trebanjskega zdravstvenega doma so bili hitro pri poškodovanem in zdravnica se je takoj odločila za prevoz v ljubljanski klinični center.

Še istega dne je bil operiran, v zahtevni operaciji so mu med 4. in 6. vretence vstavili ploščico, sledila sta dolgotrajno zdravljenje in rehabilitacija, tako da se je v domači kraj vrnil po devetih mesecih in pol, 9. septembra lani.

Zidar s srcem

Tine je bil povsem predan svojemu poslu, kot zidar je delal od svojega 19. leta. »To delo zame ni bila le služba, ampak tudi hobi. Konec vsakega dneva sem užival v pogledu, kaj smo naredili,« z navdušenjem razlaga Tine, ki mu nikoli ni bilo težko delati dlje, pa zaradi tega nikoli ni bil utrujen. Pogosto ga je moral sodelavec spomniti, da je čas za malico ali da je delovnik že potekel in bo treba domov. Mesec pred nesrečo je opravil celo 285 ur. »Vendar ne zaradi denarja, ampak zato, ker sem delal z užitkom,« pripomni. Delovne vneme je dobival tudi v kolektivu, kjer se je s sodelavci in šefom res odlično razumel. Z njimi je v stiku tudi zdaj.

Okrevanje je pred Tineta in njegovo družino vedno znova postavljalo nove preizkušnje in travme. »Prvih dni v bolnišnici se niti ne spominjam. Bil sem ves v cevkah, ki so bile speljane tudi v nos, usta in grlo, priključen na aparatih. Nekaj dni po nesreči sem dobil še vročino in pljučnico. Pravzaprav sem imel mesec in pol vročino nad 40 stopinj, antibiotiki niso zalegli, pomagalo je le, da so me oblagali z ledom. Zdravniki so mi rekli, da sem imel srečo, ker sem bil fizično močan, sicer je vprašanje, ali bi preživel,« razlaga Tine, ki je dva tedna po skoraj tragičnem dogodku doživel tudi zastoj srca. Na srečo so bile medicinske sestre takoj zraven.

Jemali so jim voljo

Zaradi številnih aparatov in cevk, ki so bile priključene na njegovo telo, je moral na hrbtu ležati ves mesec, zaradi česar je dobil rano na trtici, pozneje pa na obeh kolkih še preležanine. »Do kosti sem imel razžrto, zaradi česar sem imel tri plastične operacije. Ker so mi tkivo prenašali iz nog, te še zdaj niso povsem zaceljene,« pove.

Pol leta je bil v kliničnem centru, od tam je šel takoj v Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, kjer je bil tri mesece in pol. »V Soči napredek ni bil tak, kot sem pričakoval. V bistvu se prava rehabilitacija začne šele potem, ko prideš domov. V Soči nobenega obroka nisem pojedel sam, zdaj lahko že sam jem s prilagojenimi vilicami, tudi z žlico, če hrana ni preveč tekoča. Napredek v gibljivosti je opazen zdaj, ko sem prišel z obnovitvene rehabilitacije iz Laškega, kjer sem bil prek zveze paraplegikov, a kaj, ko so terapije tako omejene,« prida Tine, ki se poleg domače telovadbe zamoti tudi z računalnikom, ki je bil prej zanj le nujno zlo.

Okrevanje je bilo huda preizkušnja tudi za njegovo družino. »Sprva so nam rekli, da Tine ne bo nikoli sam dihal. Pa da ne bo nikoli govoril, s čimer so nam jemali voljo. Celo v dom so ga hoteli dati, ne da bi nas kdo kar koli vprašal. Ko smo Tinetu rekli, da bo šel domov, je bil takoj opazen večji napredek pri okrevanju,« pravi mama Ivanka Pirnar, sestra Ivica, ki zdaj z možem Halidom in hčerko Lejlo živi doma, pa pripomni, da je v našem zdravstvenem sistemu človek res le številka: »Med zaposlenimi so tudi izjeme, ki res delajo s srcem. Človeški odnos še kako vpliva tako na bolnika kot svojce.«

Mravljinci v nogah

Tine roke čuti do zapestja, prstov pa ne, in pogosto ima v prstih hude bolečine, kot bi imel ozebline, ki bi bolele. »V Soči sem si zato roke zgrizel do ran,« se spominja. Odločen je, da želim čim bolj poskrbeti zase in se učiti ter napredovati. Rad bi tudi kam šel, zato razmišlja o nakupu prilagojenega kombija, da bi se lahko z električnim vozičkom zapeljal vanj. Zdaj sta namreč vožnja in prestavljanje precej naporna.

»Zdravniki mi niso dali nobenega upanja, da bi lahko hodil. A moja želja je, da se postavim na noge. Upanje pa mi je dal ruski zdravilec Maksim Osipov. Ko sem en teden k njemu hodil na terapije, sem v nogah prvič začutil mravljince in toploto, tudi v hrbtenici sem zaznal zbadanje,« razlaga Tine, odločen, da se bo boril naprej. »Res pa je, da je napredek počasen in da nikoli nisem bil vajen počasnosti, a imam voljo!« z nasmehom na ustih doda Tine, ko k sebi privije še ne triletno nečakinjo Lejlo. Ta se je po nesreči še bolj navezala nanj. In postala njegova največja zaščitnica.