Trgovske police se šibijo pod težo proizvodov z vseh koncev sveta, k nam prihajajo iz kotičkov planeta, ki jih težko na slepo zadenemo na zemljevidu. Med gospodinjskimi in tehničnimi aparati, oblačili in obutvijo je razpršena ponudba ustvarila zdravo mero konkurenčnosti, potrošnikom pa ponudila zajeten spekter izbire. Povsem drugače je pri živilih. V naše oči bolšči surova, napihnjeno okrogla, umetno obarvana, a na pogled omamna hrana.
Zelenjava kot iz slikanice, sadje, kot bi ga ustvarila slikarjeva roka. V plastiko ali karton oviti napol ali v celoti pripravljeni obroki se v naše centre odločanja zajedajo s pisano kričečo embalažo, ki zasenči vsebino, artikli so premeteno dekorirani in postavljeni v višino našega pogleda – ponudniki bijejo mesarski boj za najbolj priročna mesta, za katera tudi pošteno odprejo mošnjo. Ni važno, kaj jemo, pomembno je, kako to izgleda. Kdo bi si v košarico nabral domačih grintavih jabolk z naluknjano lupino, če ta že izjemoma zaidejo na police veletrgovcev, ko pa tik ob njih kipijo sijoče zloščeni plodovi, ki jih kar razganja od debelosti. Roka sama uide h grehu. Skrita pa ostane zgodovina. Na tisoče kilometrov, ki jih zmore takšen jabolčni korenjak, zahteva poseben tretma sredstev, s katerimi podaljšajo svežino in plod pripravijo na več tisoč kilometrov dolgo pot do naših trgovin.
Dežele, kjer je delovna sila cenejša, suženjsko predana, in kjer nihče ne plačuje okoljskih dajatev, so kanibalizirale naše kmete. Slovenci tako rekoč ne jemo več slovensko. Multikulturnost se je zagrizla tudi v vsakdanjo hrano. Pri krompirju, denimo, ima Slovenija le 60-odstotno samooskrbo, pa ga kmetje lani vseeno niso mogli prodati po primernih cenah, zato so ga raje pustili na njivi. Lokalno pridelana hrana, ki je ključen gradnik naše rasti, razvoja in ne nazadnje obstoja, je, vsaj tako se zdi, drugorazredna tema, ki so jo hipermarketi vrgli s polic, redko pa zaide tudi v debato političnih krogov. Če se politika reši pritiska zelenjadarjev in drugih kmetov z drobižem, ki jim ga nameni v subvencijah, to ni rešitev. Pomembno je staviti tudi na poslovno povezovanje proizvajalcev, kar bi povečalo njihovo pogajalsko moč na nabavni in na prodajni strani. A nekdo od zgoraj bi – v našo skupno dobrobit – vendarle moral z roko udariti po mizi in sprejeti nacionalno prehransko strategijo. Dežele s podcenjenimi delavci in brez okoljskih dajatev so kanibalizirale naše kmete.
