MARIBOR – Ni veliko ljudi, ki bi bili za drugega, ko se znajde v zadregi, pripravljeni na kocko postaviti svoje življenje. Toda kljub krizi in ne preveč rožnatim napovedim za prihodnost se tu in tam najde kdo, po katerem bi se v današnjih težkih časih morali zgledovati. Ni veliko ljudi, ki bi brez pomislekov skočili v ledeno strugo reke, da bi iz nje rešili utapljajočo se žensko. A prav to je pred tednom storil 37-letni Mariborčan Andrej Kovač, ki je brez pomislekov na prežečo nevarnost skočil v ledeno Dravo, potem ko je opazil, da se v njej utaplja ženska. »Skrbelo me je le, ali bom žensko lahko potegnil iz vode. Na mrzle vode reke Drave sploh pomislil nisem,« nam je svojo herojsko zgodbo začel pripovedovati prometni policist.
V modri uniformi vsako jutro odhaja v službo že dobrih dvanajst let, a kritičnega dne je imel prosto. Iz nočne izmene na postaji mariborske prometne policije se je domov vrnil šele zgodaj zjutraj, legel k spancu za vsega dve uri in skupaj s starejšim sinom in ženo zgodaj dopoldne najmlajšega člana družine odpeljal na pregled k zdravniku. »Parkirali smo v neposredni bližini kopališča Pristan. Ker smo imeli še nekaj minut časa, smo se odločili, da se sprehodimo po Lentu. Namenjeni smo bili k Studenški brvi, ki vodi čez reko Dravo. Z ženo sva se spraševala, zakaj neki moški in ženska tako nestrpno hodita po nabrežju Drave. Zatem sva sredi Drave zagledala človeka. Sprva sem mislil, da je truplo, a v naslednjem trenutku se je ženska premaknila,« se spominja izučeni policist.
»Ne morem več«
Z ženo sta se spogledala in takoj vedela, da ji ni ostalo veliko časa. Na obrežju Drave so bili kupi snega, tudi temperatura vode je bila zelo blizu ledišča. Toda Andrej je brez razmišljanja slekel bundo, mobilni telefon potisnil v roke starejšemu sinu, nato pa stekel po nabrežju. Žena ga je spremljala in mu v slovo vrgla poljub. Dobrih petnajst metrov je moral policist preplavati, preden se je dokopal do nemočne ženske: »Sprva sem se zapletel ob žice v strugi, a se pravočasno rešil. Pograbil sem žensko, kako sem jo prijel, se sploh ne spominjam. Mislil sem, da sem prispel prepozno, a ko sva se bližala nabrežju, je začela pljuvati vodo. Slišal sem, kako težko je dihala.«
Na zadnjih metrih so Andreju Kovaču pešale moči
Ker se je zbal, da bi ženska potonila, je zakričal: »Ne morem več.« Njegova življenjska sopotnica, ki je skupaj s sinovoma na obrežju napeto spremljala herojsko moževo dejanje, se je na smrt prestrašila, da bo ženska moža potegnila s seboj pod vodo. Iztisnil je še zadnje atome moči in jo privlekel v plitvo vodo. Tam sta mu na pomoč priskočila žena in neznanec. »Minuto ali dve zatem so na kraj dogajanja prispeli tudi prva policijska patrulja in reševalci. Slekel sem vse mokre stvari in se zavil v bundo. Zatem sem sedel v topel policijski avtomobil, reševalci pa so oskrbeli žensko,« je kar nekoliko sramežljivo razlagal Andrej Kovač.
Fant ni dihal
Premraženko so reševalci oskrbeli in jo prepeljali na zdravljenje v mariborski klinični center. Kot smo izvedeli, so preiskovalci pozneje ugotovili, da je 38-letnica poskušala storiti samomor. Pozneje so jo zdravniki premestili na psihiatrični oddelek, saj naj bi podobno dejanje že poskušala. Da si je poskušala vzeti življenje, je pozneje priznala tudi zdravnikom. »Tisti trenutek ne razmišljaš, zakaj se je človek znašel v danem položaju. Želiš le pomagati. Vesel sem, da je preživela,« je petkovo zgodbo sklenil policist, ki je prve policijske korake naredil v Ljubljani, nato pa so ga premestili v mesto pod Pohorjem. Toda dodatnega počitka za junaka ni bilo. Še istega večera je normalno odšel v službo, saj je moral po urniku v nočno izmeno. Sicer je ob prihodu domov preventivno spil nekaj skodelic čaja in vzel tableto proti prehladu, ponujen pregled pri zdravniku pa kot nepotreben zavrnil.
Toda pomagati ljudem v stiski so postala vsakdanja dejanja mariborskega moža v modrem
Pred sedmimi meseci je pomagal rešiti življenje majhnemu dečku. Ko je s službenim avtomobilom zapuščal mariborsko bolnišnico, mu je nasproti pritekla ženska z otrokom v naročju. Spustil je steklo službenega avtomobila in povprašal, kaj se dogaja. »Mamica mi je vsa panična razlagala, da sin ne diha več. Ker sva bila na službenem vhodu, so bile zapornice spuščene in sama z avtomobilom ni mogla zapeljati proti bolnišnici. Do zdravnika pa je imela še dobrih 600 metrov. Posadil sem ju v avtomobil in zapeljal do zdravnikov, ki so otroka reanimirali. Kot je družina pozneje pojasnila v posebni zahvali, ki so jo poslali na policijsko postajo, je s fantom vse v najboljšem redu,« se spominja nominiranec za medaljo za hrabrost.
Steklenica v glavo
Dobrih 10 let je bil Andrej Kovač v vrstah prometne policije, preden je prvič naletel na nesrečo s smrtnim izidom. Kot najhujšega prizora v karieri se spominja četverice mladeničev, ki so z renaultem meganom v neposredni bližini Slovenske Bistrice zleteli z avtoceste in poleteli čez zaščitno ograjo. Nobeden izmed četverice ni preživel. Grd spomin pa bo Kovač imel na izgrede ob prvi mariborski vstaji. Takrat je v glavo dobil steklenico, ki ga je porezala po obrazu. Krvavitev so ustavili, brazgotina pa bo ostala vse življenje.
