LJUBLJANA – Ko vstopimo v hišo Helene Navinšek v Zapotoku pod Kureščku nad Ljubljano, naš spomin nehote zatava daleč nazaj, ko se je zdelo, da je pristna domačijskost povesti in pravljic resnična, da bi jo bilo mogoče najti in da jo bomo morda kje srečali. In res, v kuhinji pred nami med modelčki, testom, že pečenimi piškotki, valjarjem, ki počiva ob strani, in pečico, ki ogreta čaka, ni niti sledu o brezosebni masovni proizvodnji za široko potrošnjo. Helena pravi, da je ravno v tem smisel, in vsa zgodba se je začela prav z iskanjem resnične kakovosti, ki bi jo lahko ponudila svoji psički. Tare ni več, zato pa se izdelki Pasje pekarne Mljask imenujejo Tarini pasji piškoti. Njena lastnica je pekla že od nekdaj in se zanimala za zdravo prehrano. Psička, ki je imela kot vsi drugi kosmatinci rada priboljške, pa je zbolela, in zato je potrebovala posebno prehrano.
Na trgu le eji in kemija
Veterinarji so ji dali še dva meseca življenja, zatem pa je živela še srečna štiri leta in pol, k čemur je pripomogla tudi zdrava hrana. Priboljški so najprej romali še k njihovim bližnjim prijateljem, nato daljnim, nato pa je še na veterinarski kliniki vprašala, ali bi bila dobra ideja to razširiti v prodajo. Tam so bili navdušeni, zelo so jo spodbujali in pozdravili to, da se je končno nekdo tega spomnil. Izbira dodatkov k pasji hrani v trgovinah je namreč takšna, kakršna pač je: sami eji in kemija. Če sledite novejšim spoznanjem o kakovosti pasje hrane, kot jih, a čedalje manj spremlja Helena, lahko izveste, da je tudi v izdelkih priznanih znamk, ki veljajo za merilo kakovosti, med drugim mrhovina. A dovolj škodljivo je že to, da vsebujejo konzervanse. Zato veterinarji lastnikom psov, ki zbolijo za alergijo, priporočajo, naj jim kar sami kuhajo. Izdelki pekarne Mljask so izdelani v skladu s temi navodili. »Vsi, ki so kdaj kaj naročili, se vračajo,« pravi Helena. Naročnike ima iz vse Slovenije pa tudi zamejstva, njene pekovske izdelke naročajo iz okolice Trsta, Italijani sploh nimajo podobne ponudbe, potovali pa so tudi že na Nizozemsko in v Španijo.
Pasji posel cveti na tujih trgih
Pasje pekarne sicer obstajajo že več let, leta 2006 se je prva odprla v Franciji, v Parizu, o čemer so poročali tudi slovenski mediji, a lastnica si jo je zamislila bolj kot lokal, ne toliko kot pekarno z zdravimi izdelki. Tudi v Nemčiji so se že pojavile te smernice, vendar ne na takšen način, kot si je to zamislila Helena. V Ameriki so se razširile po letu 2007, ko so zaradi zastrupitev psov s pripravljeno trgovinsko hrano ljudje postali do te nezaupljivi. Poleg tega, da je to dober posel, je njihov namen dejansko skrb za živali. Pri nas pa je Helena s svojo dejavnostjo orala ledino in do tudi do danes ostaja edina. Pred dvema letoma, ko je začela zbirati vse potrebne certifikate, se je izkazalo, da niti ni posebnega naziva za to področje, tako pasji piškotki spadajo pod – krmo! Opremo, ki je potrebna za izdelovanje pasjih piškotov, da so prepoznavni kot takšni, je bilo treba vso naročiti v tujini, od modelčkov v obliki kosti do darilnih trakcev s tačkami in embalaže za take-out. Helena peče tudi torte po naročilu, na izdelek pa lahko doda osebno noto z užitno hostijo, na kateri je lahko sličica, besedilo, npr. ime psa, ali kar njegova fotografija.
Degustacija
Po teh simbolčkih jih ločimo od piškotov za ljudi in tako se ne zgodi, da bi po pomoti ugriznili v kakšnega. Zato pa smo, pa ne ker bi se zmotili, temveč ker smo komaj čakal in cedili sline, z veseljem poskusili pasji mafin. »Rožičeva, moka, polnozrnata moka iz mlina jabolko, cimet, korenje. Pa čisto malo ekološkega gozdnega medu,« našteva Helena njegove sestavine. Tudi drugi izdelki vsebujejo le kakovostna ekološka živila iz integralne pridelave: »Moke; ječmenova, ovsena, ajdova, vse antialergene, polnozrnata, koruzna, ržena, jagnjetina je od najboljšega mesarja s certifikatom, prav tako konjsko meso.« Pasja pekarna ima že več kot 20 vrst piškotov, Helena pa jih je razdelila na tiste za alergike in tiste za vse druge. Sezonsko se lahko spreminjajo glede na domače pridelke, zdaj so bili, recimo, na voljo bučno-rožičevi. Medtem ko smo puhasti mafin poskusili kar sami, pač ni šlo, da bi si lomili zobe s pasjimi piškoti, ki so »fajn trdi za čekane«. Zato se je naši ekipi tokrat pridružil pooblaščeni degustator Slovenskih novic – pes Taubi. Ob pokušanju piškotov je gledal z belim in brez prestanka dvigoval izmenično prednji taci, kar bi v prostem prevodu pomenilo: »Odličen okus! Samo eno napako bi izpostavil: zakaj mi jih ne daste več?!«