Za močvirjem so ostali mogočni skladi šote, ki so jo kot kurivo izrezovali iz blatnih ravnic še vse naslednje stoletje. V 19. stoletju so na Barju, ki je bilo do tedaj nenaseljeno, zrasle prve kmetije. Do tega časa namreč Barje ni bilo prav obljudeno, vsa naselja, kot na primer Ig ali Podpeč, so bila na njegovem suhem robu. Ljubljanico, Iško in Iščico so v tem času regulirali, povsod pa izkopali na desetine kilometrov izsuševalnih jarkov. Na tako posušenih površinah so zrasli številni travniki in polja. Ljubljansko barje sicer nikdar ni postalo žitnica avstrijskega cesarstva, kot so upali njeni vladarji, a je kljub temu postalo kulturna krajina, sestavljena iz raztegnjenih vasi, posameznih kmetij, travnikov, polj pa tudi iz poplavnih gozdov.
Prav poplave so tiste, ki so preprečile, da bi se širna ravnina trajno spremenila v žitnico. Ob vsakem nekoliko dolgotrajnejšem deževju Ljubljanica prestopi bregove, talna voda pride prav do površine in Barje se spremeni v jezero. Dandanes kmetijstvo tam ni več tako pomembna dejavnost in grmovje in jelševi gozdovi spet prihajajo na nekdaj kmetijske površine. Kljub temu smo ohranili območje, kjer se je Barje ohranilo v prvobitni obliki.
Prav na sredini širne ravnice med vasema Brest in Črna vas teče makadamska cesta ob reki Iški. Ta na Barju temeljito spremeni svojo podobo. Nanj priteče izpod planote Menišije in do Iške vasi teče po pravem pravcatem kanjonu, ki je komajda prehoden. Pod Iško vasjo pa se hipoma spremeni v počasno rečico, ki teče popolnoma naravnost po regulirani strugi vse do izliva v Ljubljanico. Prav ob Iški najdemo naravni rezervat Iški morost. Po rezervatu je speljana učna pot, dolga dva kilometra in pol. Po približno petsto metrih se odcepi pot na lesenih nosilcih do opazovališča ptic. Varovano območje je kombinacija poplavnih travnikov, grmovja in poplavnega gozda. Kot tako je idealno življenjsko okolje številnim vodnim pticam.
Med njimi je prav posebno zanimiv kosec. Ptica gnezdi na poplavnih travnikih med visokimi travami. Da bi se njegova gnezdišča ohranila, je na Barju treba kositi travnike na prav poseben način. V času, ko so zreli za košnjo, mladiči kosca še ne morejo leteti. Pred nevarnostjo se vedno skrivajo med travami in nikoli ne pobegnejo na odprto pokošeno območje. Zato je treba travnike kositi tako, da se jim omogoči beg na nepokošeni del. Takšen postopek je za kmete velika zahteva, ki se je razen na Iškem morostu na žalost preredko držijo. Zato je kosec ogrožena ptica.
Od opazovališča teren krožne poti ni več utrjen. Takrat pridejo prav škornji. Vsepovsod je polno vode zaradi močvirnih mehkih tal. Človek se kar naenkrat znajde v pravi pravcati divjini. Na eni strani je močvirni tok Iške, na drugih straneh pa nepregledna mešanica grmovja, poplavnega gozda in močvirnih travnikov. Ti na prvi pogled ne dajejo vtisa, da je gibanje po njih oteženo. Ko si jih pobliže ogledamo, se hipoma zavemo, da resnica ne bi mogla biti bolj drugačna. Močvirni travnik je posebno po daljšem deževju ena sama velika mešanica blata, vode in visokih trav, po katerih je gibanje tako rekoč nemogoče.
Vrnitev do makadamske poti, ki vodi do Črne vasi, je tako na neki način tudi odrešitev. V trenutku, ko pridemo do Črne vasi, pa tudi do Ljubljane ni več daleč. Zapeljemo se mimo Plečnikove cerkve v Črni vasi in pred nami je že predmestje Ljubljane. Širna nižina Barja s svojo prvobitno naravo je ostala nekje daleč. Pravzaprav v naši neposredni bližini, a po podobi in miselnosti narave tako daleč od urbanizirane džungle glavnega mesta.
