Hosnerjeve tepe usoda: potres, ogenj, granata

LEPENA – Sledeč nedavnemu policijskemu sporočilu smo nekako podzavestno, nemara zato, ker so pretrpeli že več hudega kot marsikdo, pomislili na Hosnerjeve iz Lepene. Takole so poročali s policijske uprave Nova Gorica: »V petek zvečer smo bili obveščeni o poškodbi z eksplozivnim sredstvom na Bovškem, kjer je telesne poškodbe utrpel 55-letni moški. Ugotovljeno je bilo, da je v neposredni bližini gospodarskega poslopja eksplodiralo neznano eksplozivno telo. Moški je takoj po eksploziji stekel do svoje stanovanjske hiše, kjer so poškodovanemu domačini dali ustrezno prvo pomoč in ga nato odpeljali do reševalcev v Bovec, kjer so ga reševalci ZD Tolmin zdravniško oskrbeli. Poškodovanega so nato z reševalnim vozilom odpeljali na nadaljnje zdravljenje v šempetrsko bolnišnico. Po prvih ugotovitvah je 55-letnik utrpel poškodbe leve roke in noge.« Policija je izvedela, da je bila granata iz prve svetovne vojne najdena na območju Krna: »V okviru preiskovanja okoliščin eksplozije in ogleda kraja dogodka so policisti, kriminalisti in bombni tehniki z oddelka za protibombno zaščito Specialne enote policije našli in zasegli še več nevarnih eksplozivnih teles iz obdobja prve svetovne vojne.«

»O tem pa rajši ne bi nič govorila,« nam je dejala Jasmina Hosner, še prej pa potrdila, da se je nesreča z bombo res pripetila pri njih doma: »Mož je še v bolnišnici, poškodbe niso tolikanj hude, kot bi lahko pričakovali, menda bo naslednji teden že doma.« Več se pri Hosnerjevih ni dalo izvedeti. Se je morda Jože ljubiteljsko ukvarjal z zbiranjem starin? Ve se, da precej domačinov s tistega konca rado stika okoli po nekdanjih, že stoletje starih frontnih črtah in da se na krajih, za katere vedo le oni, še najde kaj uporabnega, ki pritegne zbiratelje starega orožja. »Res ne bi vedela povedati nič okoli te bombe. Mož mi ni nič povedal za najdbo,« je še dejala Hosnerjeva.

Smrt sina

Življenje? Pravica ali dolžnost? Pravica je za tiste, katerih življenje je prijetno, in dolžnost za tiste, ki jim življenje na pot prinaša nešteto ovir. Na veliko noč leta 1998 se je na Bovškem koncu zgodil potres in Hosnerjevi iz Lepene so ostali brez strehe nad glavo. Dobesedno. Domačija, sezidana v obroču epicentra potresa, je klecnila, v ruševinah je bil tudi hlev. Pri Hosnerjevih je bil zaposlen le Jože, gozdar, in še on je od operacije hrbtenice lahko delal le po štiri ure. Sredstev za obnovo ni bilo. Kaj obnovo, niti posojila, ki je bilo zapisano v bančnih evidencah in vzeto pred rušilnim tresenjem zemlje, ni bilo mogoče vračati! Štiri leta so živeli v garaži, nato so se, ducat let bo tega, našli dobri ljudje in Trentarjem ponudili pomoč. Direktor uprave ljubljanskega BTC Jože Mermal je prav v Lepeni podpisal donatorsko pogodbo, s katero se je podjetje zavezalo, da bo družini Jožeta in Jasmine Hosner pomagalo dokončati popotresno gradnjo njihove domačije. Počasi se je naselil mir v Lepeni, na domačiji, ki še dolga leta ni bila taka, kot sta jo svojim otrokom želela ponuditi Jože in Jasmina, a se je dalo shajati. Skromno, po trentarsko.

Nesreča, tragična, se je julija 2011 spet pritajeno povzpela gor proti vasici. Dober kilometer od domačije sta mati in oče, potem ko se na njune klice ni oglašal, v ranem nedeljskem jutru našla mrtvega sina Aleksandra. »Ne vem, ali bom lahko sploh kdaj pozabil ta prizor. Že do danes se mi je odvrtel najmanj tisočkrat pred očmi. Kako grozljivo je bilo vse skupaj, vam sploh ne morem opisati... Bilo je... « Besede očeta Hosnerja, trdnega Trentarja, so zastale v dnevu, ko smo potrkali na njihova vrata. Rod Hosnerjevih je precej generacij, skozi obdobja več kraljevin in držav, v Lepeni, a česa tako nesrečnega še ni doživel. Triindvajset let je napolnil Aleksander, bil je izučen orodjar. Ko je končal uk, se je zaposlil, in ker je rad pomagal tako pri kmečkih opravilih kot tudi pri delu na domu, je oče, dodobra je čutil bolečine v hrbtenici, menil, da bo lahko malo izpregel pri delu na visokogorski kmetiji. Kaj se je tiste usodne noči dogajalo na parkirišču, ki je tik nad Sočo, skoraj se lahko prekucne vanjo, ne bo nihče zatrdno vedel nikoli. Aleksandrov renault clio je popolnoma zgorel in mladenič v njem prav tako, zgodilo se je v deževni noči, blizu ni bilo nikogar, niti ene same hiše ni tam, saj je predel preozek, komaj se vanj stlačita reka in cesta. In takrat se je še enkrat izkazalo, kako kruta zna biti usoda! Na pot grozljive, srce parajoče najdbe, je pripeljala prav Aleksandrovega mamico in atija.

Kako se je nevarna bomba, čeprav stara skoraj stoletje, pomujala do Hosnerjevih, ve le oče Jože, ki še leži v bolnišnici. Upati je, glede na to, da je po eksploziji ostal živ, da se bo nesreča končno začela izogibati njihove domačije. Spodobilo bi se in bilo bi pravično.