Horjul se spogleduje 
z rimskim cesarjem

V Horjul lahko pridete z Vrhnike, z Dobrove oziroma iz Polhovega Gradca. Ena od domnev pravi, da izvira ime Hora Julianus iz rimskih časov in vladavine Julija Cezarja, druga, da iz besed Forum Julijanum, kar pomeni Julijev vrt.

Čeprav je kraj kot naselje zelo razčlenjen, boste zlahka opazili župnijsko cerkev sv. Marjete, lepo urejeno stavbo župnišča in gospodarskega poslopja ob njej ter šole, dom starejših občanov in pokopališče. Ko smo že ravno pri božji njivi, naj opozorim, da je tu večje grobišče s kamnito pieto, delom akademskega kiparja Franceta Kralja iz leta 1923, pokopališki kamniti zid pa so delali po navodilih arhitekta Jožeta Plečnika. Pred cerkvijo je velik zvon kot spomenik, ki sporoča, da je težak 2850 kilogramov in da je bil ulit 1920. v jeseniški železarni ter da je do 1997. farane klical k božji službi in jih varoval pred nevihtami in točo. V cerkvi so lepe freske akademskega slikarja Janeza Šubica, ki jih je naslikal leta 1877. V Horjulu sta se rodila slovenski dialektolog in jezikoslovec Tine Logar ter pisateljica Kristina Brenk.

Nedaleč je Vrzdenec, ki ga tisti, ki smo brali dela Ivana Cankarja, poznamo kot rojstno vas njegove mame Neže Pivk. Pod cerkvijo sv. Kancijana je Železnikova domačija, nekdanja mežnarija, v kateri je tudi kotiček, urejen v njen spomin. Romarska cerkev je verjetno iz 13. stoletja in že od daleč vabi s slikovito zunanjostjo. Rebrasto obokan prezbiterij je v gotskem slogu. V ladji sta odkriti dve plasti fresk. Zgornja je iz 15. stoletja, spodnja pa iz 14., in te imajo za najstarejše v Sloveniji. Ustvaril jih je mojster Leonard. Ikonografska posebnost je prizor Kristusovega rojstva in poklon Svetih treh kraljev. Freske v prezbiteriju so iz časa okoli 1470., slika sv. Krištofa na zunanjosti pa iz druge četrtine 16. stoletja. Zdaj je v Ljubljani, nadomešča jo slikovita replika.

Kot sem že omenil, je pod cerkvijo mežnarija, ki postavlja na ogled zanimivosti iz preteklosti. Poleg spominskega kotička Cankarjeve matere sta tu še črna kuhinja in delavnica za izdelovanje harmonik Železnik. V njej zdaj gospodari Janez Železnik, ki izdeluje harmonike, kakor so to delali njegovi predniki oziroma strici. Uro v obliki ene od njih je naredil za legendarnega Lojzeta Slaka, sicer pa njegovi harmonikarji spodbujajo naše skakalke med smučarskimi skoki. Pred mežnarijo je zanimiva nagrobna plošča, ki je bila na pokopališču pozabljena in jo je Janez Železnik prenesel pred hišo ter jo vzidal v tla, da lahko vsi preberejo, komu je bila namenjena. Besedilo na njej je vklesano v narečju. Njegov oče Bernard pa ni izdeloval harmonik, temveč se je ukvarjal s fotografijo in je rad izdeloval orgle. Na Vrzdencu je tudi kmetija Ajda, znana po biodinamičnem kmetovanju.

Z Vrzdenca vas vodi pot v Šentjošt, slikovito vasico na nadmorski višini okoli 600 metrov. Tu sta kar dve cerkvi, sv. Janeza Evangelista (1664) in sv. Jošta, okoli njiju pa so razporejene hiše z lepo urejeno okolico. Cerkev sv. Jošta je v osnovi gotska, v virih je omenjena leta 1401. Ladja je bila barokizirana sredi 18. stoletja. Na zahodu je zvonik, tristrano sklenjen prezbiterij je zvezdasto obokan. Freske v notranjosti so delo goriške delavnice iz obdobja 1410–20. V vasi je lepo obnovljena Možinetova hiša.

Če se vrnete na Vrzdenec, vas od tam vodi cesta proti Škofji Loki oziroma Gorenji vasi, iz Horjula pa so odlične poti v sosednje vasi. Ena je Podolnica pod obronkom gozdnatega Kladnika. Nad Podolnico in Zaklancem se dviga 426 metrov visok dolomitski grič s cerkvijo sv. Urha. Prva cerkvena stavba je bila lesena. Zgorela je že v začetku 18. stoletja, sedanjo pa so zgradili leta 1751. Za zidanje nove so uporabili kar kamenje iz obzidja, ki so ga v ta namen podrli, saj ni bilo več nevarnosti napada Turkov. Dolgo je bil ohranjen možnar iz turških časov. Leta 1991 so domačini pod okriljem spomeniškega varstva obnovili del obzidja. Ohranjena sta tudi stolpa z linami vred. Tabor na Sv. Urhu je kot zaščiten vsekakor vreden ogleda.