Hokejski reprezentant za krmilom boeinga 737

KRANJ – Če se boste po Evropi prevažali z enim od večjih nizkocenovnih letalskih prevoznikov, boste morda rahlo zastrigli z ušesi, ko bo pilot na začetku poleta predstavil člane posadke. Potem ko bodo iz kokpita s skorajda robotskim glasom oddrdrali tiste ustaljene malenkosti, se zna uvodni pozdrav posadke Ryanairovega letala končati z besedami: »Pilot (čigar ime tudi zdajle ni pomembno) in kopilot Jurij Goličič vam želita prijeten let.« Zveni znano? Seveda – sploh navijačem slovenske hokejske reprezentance, ki so še pred nekaj leti držali pesti (tudi) zanj.

Začetki v Lescah

Že ko se je omenjeni 33-letni Gorenjec odločil končati športno kariero, je napovedal, da se bo posvetil drugi strasti – letenju. A ker se odtlej o zasuku njegove poklicne kariere v javnosti ni govorilo prav veliko, smo se Jurija Goličiča odločili povprašali o tem, kako je hokejski dres zamenjal za temno modro letalsko uniformo. »Že kot otrok sem hotel postati pilot. Moj oče je pilotiral ultralahko letalo in seveda sva skupaj dolge ure letela nad domačimi kraji,« pove Goličič o prvih letalskih izkušnjah, ki so se začele na letališču Lesce. In čeprav nihče v družini našega sogovornika ni bil poklicni pilot, se mu je ta poklic »vedno zdel privlačen in zanimiv. Preprosto užival sem v letenju, zato ni nikogar presenetilo, da sem se – ko sem bil dovolj star – odločil za nov korak in opravil pilotski izpit.«

Kot rečeno, je bila Goličičeva pot do poklicnega pilota nekoliko drugačna od ustaljene, saj je ravno v tistih letih kot poklicni hokejist večino časa preživljal na ledu: »Hokej igram od sedmega leta, saj me je tudi to, podobno kot letenje, zelo veselilo. Pri šestnajstih se mi je ponudila priložnost odhoda v Kanado in igranja v najvišji mladinski ligi na svetu. S tem so se mi odpirala tudi vrata do poklicnega igralca, kar so seveda sanje vsakega mladega hokejista. Toda to bi pomenilo, da ne bi imel dovolj časa za letenje... Več kot dve leti sem tako igral hokej v višji kanadski mladinski ligi, nato pa mi je napredovanje med profesionalne igralce preprečila poškodba. Seveda me je to potrlo, vrnil sem se v Evropo, kjer sem nadaljeval hokejsko kariero, hkrati pa sem se lahko začel znova posvečati letenju.«

Po vrnitvi iz Kanade je Goličič opravil pilotsko licenco. Toda ob poklicnem igranju hokeja mu je ostajalo bolj malo časa, zato je na stranski tir postavil željo po naslednjem koraku v letalski karieri – napredovanju do pilota potniškega letala. Še osem let je Goličič v slovenski in avstrijski ligi igral hokej, v tem času pa se je nabralo tudi veliko tekem v reprezentančnem dresu, v katerem je med drugim igral na štirih svetovnih prvenstvih v elitni diviziji.

Eden od petih Slovencev

In čeprav je eden od naših nekdanjih risov užival med vodenjem ploščka, se je zelo zavedal, da ne sme predolgo čakati, če želi nekega dne po nebu voditi potniška letala. »Ker sem se trdno odločil postati pilot, sem aprila 2010 končal hokejsko kariero in se vpisal v šolo za pilote. V približno enem letu sem opravil vse potrebne licence in začel iskati službo. Položaj na trgu dela niti na tem področju ni rožnat. Letalske družbe že nekaj časa ne širijo več svoje dejavnosti in v tistem času je le nekaj podjetij, med njimi tudi Ryanair, iskalo novo osebje,« je Jurij Goličič opisal pot, ki ga je vodila v pilotsko kabino enega največjih svetovnih nizkocenovnih ponudnikov letalskih prevozov.

Kot pravi, si Ryanairove uniforme ni nadel kar čez noč – že za to, da so ga uvrstili v naslednji krog izbora, je moral pokazati kar precej znanja. »A vedel sem, da je Ryaniar najboljša možnost, saj bi tu letel z boeingom 737s, s čimer bi se moja pilotska kariera pravzaprav šele začela. Na pogovore z Ryanairom sem se moral dobro pripraviti in čez par tednov, ko so me obvestili, da so me izbrali za novega člana posadke, sem bil zelo vesel in lahko rečem tudi ponosen nase. Odtlej je vse potekalo zelo hitro: oktobra 2011 sem opravil preizkuse, januarja 2012 se je začelo šolanje, aprila pa že uvajanje, ki me je vodilo do kopilotskega sedeža,« je pojasnil Goličič, eden od menda zgolj petih Slovencev, ki sedijo v pilotski kabini Ryanairovih letal.

Ko se sogovornik zdaj ozre nazaj, ugotavlja, da je bilo kar precej smelo in tudi negotovo pred štirimi leti odložiti drsalke v kot in vse sile usmeriti v pilotsko kariero. »Odločitev ni bila lahka, a je bila prava. Veliko je bilo treba tvegati, saj je v letalstvu izredno težko dobiti službo. A verjel sem, da bo uspelo, in na koncu se mi je pri Ryanairu res ponudila izjemna priložnost,« zdaj pravi Jurij Goličič.

In čeprav se na prvi pogled zdi, da je zasuk kariere, ki je simpatičnega Gorenjca vodil od igralca hokeja do pilota potniškega letala, ogromen, Goličič za konec pojasni: »Zdaj sem že tretje leto pri Ryanairu in lahko rečem, da mi je tu zelo všeč. Življenje pilota se bistveno ne razlikuje od športne kariere, saj oboje zahteva veliko odgovornosti, potovanja in načrtovanje.«