Prejšnje dni so tolikokrat omenjali hlapca kot prevladujoč psihološki profil povprečnega Slovenca, da je kavsnilo: ali oziroma koliko hlapca sem? Tiči odgovor v Cankarju, čigar Hlapce so med pogajanji z vlado šolniki in kulturniki vneto (že)brali javnosti?
Spustil sem se tako v vlažno klet in iz kartonaste škatle izvlekel izvrstno ohranjeni primerek v imitaciji rdečega usnja s pozlato. Naša beseda, Ivan Cankar, Izbrano delo V. Kremenita zbirka, obvezna na omari vsakega gospodinjstva v 70. letih prejšnjega stoletja, danes pa lahek plen na vsakem bolšjaku.
Ko je nastopilo povečerje – olajševalna okoliščina za starše, ko gre mularija spat –, sem še za nekaj centi in dni odrinil predolgo čakalno vrsto na nočni omarici (Hanifa, Štefana, Tito Artemis, Mihaila, Sportske novosti) in odprl neobvezno čtivo »našega največjega pisatelja«, ki se ga najbrž – sramota! – nisem dotaknil vse od srednje šole. Dozdevalo se mi je, da iščem odlomek, kratek, a močan. Nekdo naj bi nekomu hlapčevsko nekaj zavezal, čevlje menda. Nisem ga našel; sem prepozno poštekal, da iščem v napačni drami, da je tisto Za narodov blagor. V Hlapcih sem naletel na uporniškega učitelja Jermana, ki so mu povezali culo in ga poslali v vukojebino. Na mehčanje kolen. Razumem, česa se bojijo zdajšnji šolmoštri.
Ne obtožujem jih v njihovi želji, borbi ali kakor že imenujemo pogajalsko početje. Pošteno, da so šli s plačami malo dol. Najbrž se spodobi, v teh časih. Po drugi strani se mi zdi fajn, da Vizjak ni pojedel vseh štrukljev, predvsem pa javnih uslužbencev ne štejem med parazite. Ne zato, ker sta oba moja neposredna prednika eks šolnika in se res ne spomnim, da bi kdaj bila zajedavca tako zvanih neposrednih proizvajalcev. Brez teh neprofitnih profilov, ki gredo zadnje čase mnogim tako na jetra, sveta pač ne bi bilo. Vsaj ne takšnega, kot ga poznamo, takšnega, ki je menda najboljši (med slabimi).
Vsakdo bi se moral kdaj pa kdaj spustiti v klet po kako zaprašeno modrost. Je dobro za možgančke. In za kolenčke.
